Seznam točk

Na te trdne resnice vas spominjam zato, da bi vas povabil, da se pozorno vprašate o gonilih vašega delovanja, z namenom, da bi popravili, kar je potrebno popraviti, da bi vse naravnali k služenju Bogu in vašim bratom ljudem. Glejte, Gospod nam je prišel blizu, nas pogledal z ljubeznijo in nas poklical s svetim poklicem, ne zaradi naših del, ampak po svojem sklepu in milosti, ki nam je bila dana v Kristusu Jezusu pred večnimi časi.

Prečistite svoj namen, vse delajte iz ljubezni do Boga ter z veseljem objemite križ vsakega dne. To sem ponovil že tisočkrat, saj menim, da mora biti ta misel vklesana v srca kristjanov. Kadar se ne omejimo zgolj na to, da prenašamo stiske, fizično ali duševno bolečino, temveč jih ljubimo ter jih izročimo Bogu v zadoščevanje za naše osebne grehe ter grehe vseh ljudi, takrat vam zagotavljam, da nas to trpljenje ne bo potrlo.

Nič več ne nosimo kateregakoli križa, temveč odkrijemo Kristusov križ in tolažbo, da njegovo težo nosi Odrešenik. Mi pa sodelujemo, kakor Simon iz Cirene, ki se je vračal domov z dela na polju z mislijo na zasluženi počitek, a je bil prisiljen primakniti svoja ramena Jezusu v pomoč. Prostovoljno postati Kristusov Cirenejec in tako od blizu spremljati njegovo razbolelo človeškost, ki je sedaj podobna zdelani stari cunji, za zaljubljeno dušo ne pomeni nikakršne nesreče, temveč prinaša gotovost bližine Boga, ki nas blagoslavlja s to izbiro.

Pogosto mi je veliko ljudi presenečeno govorilo o veselju, ki ga — hvala Bogu — imajo in razširjajo moje hčere in sinovi v Opus Dei. Na to tako očitno resničnost vedno odgovorim z enako razlago, saj druge ne poznam: njihovo veselje temelji na tem, da se ne bojijo ne življenja ne smrti; da v bridkostih ne zapadejo v pobitost; da si vsak dan prizadevajo živeti v duhu požrtvovalnosti ter da so se kljub osebni bedi in slabotnosti vedno pripravljeni odreči samim sebi, s čimer drugim ljudem krščansko pot naredijo lažjo in prijetnejšo.

Morda do sedaj nismo čutili, kako nujno je tako od blizu slediti Kristusovim korakom. Morda nismo opazili, da lahko njegovi zadoščevalni žrtvi pridružimo naše male odpovedi: za naše grehe, za grehe ljudi v vseh obdobjih, za to zlonamerno delovanje Luciferja, ki nenehno nasprotuje Bogu s svojim non serviam! Kako bi si drznili brez hinavščine vzklikniti: Gospod, bolijo me žalitve, ki ranijo tvoje preljubeznivo srce, če se ne odločimo, da se bomo odpovedali kakšni malenkosti ali mu izročili kakšno majčkeno žrtev v čast njegovi ljubezni? Pokora, resnično zadoščevanje, nas vodi po poteh izročitve, ljubezni. Izročitev, da bi zadoščevali, in ljubezen, da bi pomagali drugim, kakor je Kristus pomagal nam.

Odslej naj se vam mudi ljubiti. Ljubezen nam bo preprečevala, da bi se pritoževali in upirali. Pogosto namreč prenašamo težave, da; vendar tarnamo; in takrat zapravljamo božjo milost, poleg tega pa ji zvežemo roke za prihodnje zahteve. Hilarem enim datorem diligit Deus. Bog ljubi veselega darovalca, ki daje neprisiljeno, s spontanostjo; ta pa se rodi iz zaljubljenega srca, brez vika in krika nekoga, ki se izroča, kakor da bi delal uslugo.

Krščanska poklicanost, ta Gospodov osebni klic, nas vodi k poistovetenju z Njim. Vendar ne smemo pozabiti, da je On prišel na zemljo, da bi odrešil ves svet, ker hoče, da bi se vsi ljudje zveličali. Ni duše, za katero se Kristus ne bi zanimal. Za vsako izmed njih je poplačal s ceno svoje krvi.

Ob premišljevanju teh resnic mi na misel prihaja tisti pogovor med apostoli in Učiteljem, nekaj trenutkov pred čudežno pomnožitvijo kruha. Jezusa je spremljala velika množica. Naš Gospod dvigne pogled in vpraša Filipa: Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli? Po hitrem preračunu Filip odgovori: Za dvesto denarijev kruha jim ne bi zadoščalo, da bi vsak dobil vsaj kaj malega. Nimajo dovolj denarja. Zateči se morajo k domači rešitvi. Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?

Spremljali bomo Kristusa pri božjem ribolovu. Jezus je ob Genezareškem jezeru in množica se gnete okoli njega v želji, da bi poslušala božjo besedo. Tako kot danes! Ali ne vidite? Želeli bi slišati božje sporočilo, čeprav to na zunaj prikrivajo. Nekateri so morda pozabili Kristusov nauk; drugi ga brez lastne krivde nikdar niso slišali in gledajo na religijo kot na nekaj tujega. Toda prepričajte se o nekem vedno aktualnem dejstvu: vselej pride trenutek, ko duša ne zmore več, ne zadoščajo ji običajne razlage, ne potešijo je neresnice lažnih prerokov. In čeprav tega takrat ne priznajo, so ti ljudje lačni tega, da bi svoj nemir potešili z Gospodovim naukom.

Pustimo, da nam govori sveti Luka: Zagledal je dva čolna, ki sta bila ob jezeru; ribiči so stopili iz njiju in izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, bil je Simonov, in ga prosil, naj odrine malo od kraja. Sédel je in učil množico iz čolna. Ko je končal svojo katehezo je ukazal Simonu: Odrini na globoko in vrzite svoje mreže za lov. Kristus je Gospodar čolna; on je tisti, ki pripravlja ribolov. Zaradi tega je prišel na svet, da bi poskrbel, da njegovi bratje najdejo pot slave in ljubezni do Očeta. Krščanskega apostolata nismo izumili mi. Ljudje ga kvečjemu oviramo: z našo okornostjo, s pomanjkanjem vere.

Simon mu je odgovoril in rekel: Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli. Odgovor se zdi razumljiv. Običajno so ribarili ob teh urah in ravno tistikrat je bila noč brezplodna. Kako naj bi lovili podnevi? Toda Peter ima vero: A na tvojo besedo bom vrgel mreže. Odloči se storiti, kot mu je predlagal Jezus; obveže se, da bo delal zaupajoč v Gospodovo besedo. Kaj se zgodi potem? In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, da so se jim mreže trgale. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se potapljala.

Ko je Jezus odplul na morje s svojimi učenci, ni gledal samo na ta ulov. Ko Peter pred njim pade na kolena in ponižno izpove: Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek, mu naš Gospod odgovori: Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi. In tudi pri tem novem ribolovu ne bo manjkala božja učinkovitost: apostoli so orodja velikih čudes kljub svojim osebnim šibkostim.

Nenehno sem oznanjal to nadnaravno in človeško možnost, ki jo naš Oče Bog polaga v roke svojih otrok: sodelovanje pri odrešenju, ki ga je izvršil Kristus. Nadvse me veseli, ko ta nauk najdem v besedilih cerkvenih očetov. Sveti Gregor Veliki pravi: “Kristjani odstranjujejo kače, kadar s spodbujanjem k dobremu izkoreninjajo zlo iz src drugih … Polaganje rok na bolnike za njihovo ozdravitev se uresničuje, kadar je opaziti, da je bližnji oslabel v prizadevanju za dobro, in mu je ponujena pomoč na tisoč načinov, s čimer se z zgledom utrjuje v kreposti. Ti čudeži so toliko večji, kolikor se dogajajo na duhovnem področju, saj v življenje ne vračajo teles, temveč duše. Tudi vi, če se ne zapustite, boste z božjo pomočjo mogli delati take čudeže.”

Bog hoče, da se vsi ljudje rešijo: to je povabilo in odgovornost, ki slonita na vsakem od nas. Cerkev ni nekakšna utrdba za nekatere izbrance. “Je morda vélika Cerkev neznaten del zemlje? Vélika Cerkev je ves svet.” Tako je zapisal sv. Avguštin in še dodal: “Kamorkoli se obrneš, tam je Kristus. Za dediščino imaš konce zemlje; pridi, z menoj jo vzemi vso v posest.” Se spomnite, kako je bilo z mrežami? Bile so prenapolnjene, za več rib ni bilo prostora. Bog goreče čaka, da se napolni njegova hiša; je Oče in želi si živeti obdan z vsemi svojimi otroki.