Seznam točk

Ko se sveti Pavel spominja te skrivnosti, izpove veselo hvalnico, ki jo danes lahko pozorno okušamo: To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu: Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu.

Jezus Kristus, naš Gospod, nam v svojem oznanjevanju zelo pogosto predlaga zgled ponižnosti: Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen. Da bi ti in jaz vedela, da ni druge poti in da le iskreno zavedanje, da nismo nič, v sebi nosi moč, da pritegnemo k sebi božjo milost. “Jezus je za nas prišel, da bi trpel lakoto in da bi nahranil, prišel je, da bi čutil žejo in da bi dal piti, prišel je, da bi se odel z našo smrtnostjo in da bi odeval v nesmrtnost, prišel je ubog, da bi nas naredil bogate.”

Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost, uči apostol Peter. V kateremkoli obdobju, v katerihkoli človeških okoliščinah ne obstaja druga pot, da bi živeli božje življenje, kakor pot ponižnosti. Se morda Gospod veseli našega ponižanja? Ne. Kaj bi dosegel z našo pobitostjo ta, ki je ustvaril vse in ki ohranja in vodi vse, kar obstaja? Bog želi našo ponižnost, da se izpraznimo samih sebe, edinole zato, da bi nas lahko napolnil On; hoče, da mu ne bi postavljali ovir, da bi bilo — povedano po človeško — v našem ubogem srcu več prostora za njegovo milost. Kajti Bog, ki nas navdihuje k ponižnosti, je isti Bog, ki bo z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva. Naš Gospod nas naredi za svoje, nas pobožanstvi z dobrim pobožanstvenjem.

Morda so vam v otroštvu pripovedovali pravljico o kmetu, ki je dobil v dar zlatega fazana. Ko je minil prvi trenutek veselja in presenečenja zaradi darila, je novi lastnik iskal prostor za fazana. Po kar nekaj urah iskanja, po mnogih dilemah in različnih načrtih se je kmet odločil, da ga spravi v kokošnjak. Kokoši, ki so občudovale prišlekovo lepoto, so hodile okrog njega osuplo, kot da bi odkrile polbožanstvo. Sredi tega vznemirjenja je nastopil čas hranjenja in ko je gospodar vrgel na tla prva prgišča otrobov, se je fazan, lačen od dolgega čakanja, požrešno zagnal k hrani, da bi rešil svoj trebuh pred suhim letom. Ob tako navadnem prizoru — tisti čudež lepote je jedel z enako požrešnostjo kot najbolj navadna žival — so se njegove razočarane tovarišice iz kokošnjaka zagnale vanj in ga kljuvale, dokler mu niso izpulile vseh peres. Tako žalostno se zruši vase zaverovan človek, toliko bolj porazno, kolikor višje se je povzpel preko svojih lastnih moči, v domišljavem zaupanju v svoje osebne sposobnosti.

Iz tega izluščite praktične sklepe za svoje vsakdanje življenje, čutite se hranitelje talentov, nadnaravnih in človeških, ki jih morate pravilno izkoristiti, in zavrzite smešno prevaro, da vam nekaj pripada, kakor da je sad samo vašega truda. Spomnite se, da obstaja še en seštevanec — Bog, ki ga nihče ne more izpustiti.

Močno si vtisnimo v dušo, da se bo opazilo v našem vedenju: na prvem mestu je pravičnost do Boga. To je preizkusni kamen resnične lakote in žeje po pravičnosti, ki jo razlikuje od kričanja nevoščljivcev, zamerljivcev, sebičnežev in pohlepnežev … Kajti odreči našemu Stvarniku in Odrešeniku priznanje in hvaležnost za premnoge in neizrekljive dobrine, ki nam jih naklanja, pomeni najhujšo in najbolj nehvaležno krivičnost. Če se zares trudite, da bi bili pravični, boste pogosto premišljevali o vaši odvisnosti od Boga — Kaj pa imaš, česar nisi prejel? — in napolnjevala vas bo hvaležnost in želja, da bi odgovorili Očetu, ki nas ljubi vse do norosti.

Takrat bo v vas oživel duh otroške pobožnosti, zaradi katerega se boste na Boga obračali z nežnostjo v srcu. Ko bodo zahrbtneži okrog vas tkali dvome, ali ima Gospod res pravico, da od nas toliko pričakuje, se ne pustite zavesti. Nasprotno, postavili se boste v božjo navzočnost, brez pogojev, poslušni kakor glina v lončarjevi roki, in predano mu boste izpovedali: Deus meus et omnia! Ti si moj Bog in moje vse! In če se kdaj pojavi nepričakovan udarec, nezaslužena bridkost, ki so nam jo prizadejali ljudje, boste znali z novim veseljem zapeti: Naj se zgodi, naj se izpolni, naj bo hvaljena in večno nad vsemi stvarmi poveličevana najpravičnejša in najljubeznivejša božja volja. Amen. Amen.

Krepost upanja, torej gotovost, da nas Bog vodi s svojo previdnostjo in vsemogočnostjo, ki nam dajeta potrebna sredstva, nam govori o tej nenehni Gospodovi dobroti do ljudi, do tebe, do mene. Vedno nas je pripravljen uslišati, ker se nikoli ne naveliča poslušati. Zanimajo ga tvoje veselje, tvoji uspehi, tvoja ljubezen, pa tudi tvoje stiske, tvoja bolečina, tvoji neuspehi. Zato ne upaj vanj samo takrat, ko trčiš ob svojo šibkost; k svojemu nebeškemu Očetu se obračaj v naklonjenih in nenaklonjenih okoliščinah, zatekaj se k njegovi usmiljeni zaščiti. Gotovost naše osebne ničnosti — da bi spoznali to resničnost, ni treba velike ponižnosti; smo namreč prava množica ničel — se bo spremenila v nepremagljivo stanovitnost, kajti na levi strani našega jaza bo stal Kristus, in kako neizmerno število bo nastalo takrat! Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se moral bati?

Navadite se v vsem videti Boga ter razumeti, da nas On vedno pričakuje, da nas gleda in zahteva prav to, da mu vdano sledimo, ne da bi zapustili svoje mesto na tem svetu. Hoditi moramo v ljubeznivi čuječnosti in si iskreno prizadevati, da ne bi izgubili njegove božje družbe.