Seznam točk

Močno si vtisnimo v dušo, da se bo opazilo v našem vedenju: na prvem mestu je pravičnost do Boga. To je preizkusni kamen resnične lakote in žeje po pravičnosti, ki jo razlikuje od kričanja nevoščljivcev, zamerljivcev, sebičnežev in pohlepnežev … Kajti odreči našemu Stvarniku in Odrešeniku priznanje in hvaležnost za premnoge in neizrekljive dobrine, ki nam jih naklanja, pomeni najhujšo in najbolj nehvaležno krivičnost. Če se zares trudite, da bi bili pravični, boste pogosto premišljevali o vaši odvisnosti od Boga — Kaj pa imaš, česar nisi prejel? — in napolnjevala vas bo hvaležnost in želja, da bi odgovorili Očetu, ki nas ljubi vse do norosti.

Takrat bo v vas oživel duh otroške pobožnosti, zaradi katerega se boste na Boga obračali z nežnostjo v srcu. Ko bodo zahrbtneži okrog vas tkali dvome, ali ima Gospod res pravico, da od nas toliko pričakuje, se ne pustite zavesti. Nasprotno, postavili se boste v božjo navzočnost, brez pogojev, poslušni kakor glina v lončarjevi roki, in predano mu boste izpovedali: Deus meus et omnia! Ti si moj Bog in moje vse! In če se kdaj pojavi nepričakovan udarec, nezaslužena bridkost, ki so nam jo prizadejali ljudje, boste znali z novim veseljem zapeti: Naj se zgodi, naj se izpolni, naj bo hvaljena in večno nad vsemi stvarmi poveličevana najpravičnejša in najljubeznivejša božja volja. Amen. Amen.

Položaj služabnika iz prilike, ki je bil dolžan deset tisoč talentov, dobro odseva naš položaj pred Bogom: tudi mi nimamo ničesar, s čimer bi plačali neskončen dolg, v katerega smo zabredli ob tolikih božjih dobrotah in ki smo ga še povečali s svojimi osebnimi grehi. Čeprav se neustrašno borimo, ne bomo mogli enakovredno povrniti vsega, kar nam je Gospod odpustil. Toda božje usmiljenje z obrestmi nadomesti nemoč človeške pravičnosti. Kajti On lahko zadosti samemu sebi in nam odpusti dolg preprosto zato, ker je dober, ker na veke traja njegova dobrota.

Gotovo se spomnite, da se prilika konča z drugim delom, ki je nekakšno nasprotje prvemu. Tisti služabnik, ki so mu pred kratkim odpustili ogromen dolg, se ni usmilil svojega soslužabnika, ki mu je bil dolžan komaj sto denarijev. Tukaj se razkrije skopuštvo njegovega srca. V strogem smislu mu nihče ne bo odrekel pravice, da zahteva, kar je njegovo. Kljub temu pa se nekaj v nas upre in nam govori, da je tako nestrpno vedenje daleč od resnične pravičnosti: ni pravično, da nekdo, s katerim so še pred nekaj trenutki ravnali usmiljeno, mu naredili uslugo in bili z njim razumevajoči, ni pokazal niti malo potrpežljivosti do svojega dolžnika. Poglejte: pravičnost se ne odraža izključno v natančnem upoštevanju pravic in dolžnosti, kakor pri aritmetičnih računih, ki se rešujejo na temelju seštevanja in odštevanja.

Krščanska krepost je bolj vneta: vodi nas, da smo hvaležni, ljubeznivi, velikodušni; da se vedemo kot zvesti in pošteni prijatelji, tako v dobrih časih kakor v težavnih okoliščinah; da izpolnjujemo zakone in spoštujemo zakonite oblasti; da se z veseljem popravimo, ko opazimo, da smo se v kakšni zadevi zmotili. Če smo pravični, se bomo predvsem držali svoje poklicne, družinske, družbene … zavezanosti, ne da bi to obešali na veliki zvon, ter bomo prizadevno delali in uporabljali svoje pravice, ki so tudi dolžnosti.

Ne verjamem v pravičnost brezdelnežev, ker se s svojim dolce far niente, kakor pravijo v moji dragi Italiji, pogosto pregrešijo — in včasih je stvar zelo resna — zoper najbolj temeljno načelo pravičnosti: delo. Ne smemo pozabiti, da je Bog ustvaril človeka ut operaretur, da bi delal, in drugi ljudje — naša družina in naš narod, celotno človeštvo — so prav tako odvisni od učinkovitosti našega dela. Otroci moji, kako siromašno predstavo o pravičnosti imajo tisti, ki pravičnost omejujejo zgolj na porazdelitev materialnih sredstev!