Seznam točk

Ob tej perspektivi se prepričajte: če resnično želimo od blizu slediti Gospodu ter služiti Bogu in vsemu človeštvu, se moramo resno odpovedati samemu sebi: ne biti navezani na darove inteligentnosti, zdravja, časti, plemenitih ambicij, zmagoslavja, uspehov.

Mislim tudi na tista čista hrepenenja, s katerimi hočemo dati vso slavo izključno Bogu in ga slaviti — do tukaj mora namreč segati tvoja odločenost — tako da svojo voljo prilagajamo temu jasnemu in natančnemu pravilu: Gospod, hočem to ali ono samo, če ugaja Tebi, ker če ti ni všeč — zakaj bi si tega želel jaz? Tako zadamo smrtni udarec sebičnosti in nečimrnosti, ki se plazita po vsaki vesti. Poleg tega bomo v naših dušah dosegli resnični mir in nenavezanost, ki se izlije v vedno globlje in intenzivnejše posedovanje Boga.

Da bi lahko posnemali Jezusa Kristusa, mora biti srce v celoti osvobojeno navezanosti. Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Sveti Gregor pravi: “Ni dovolj živeti nenavezan na stvari, če se ne odpovemo tudi samim sebi. Toda … kam naj gremo zunaj sebe? Kdo je ta, ki se odpove, če zapusti samega sebe?

Zavedajte se, da smo po eni strani padli zaradi greha, po drugi strani pa smo ustvarjeni od Boga. Ustvarjeni smo bili drugačni, kakršni smo zaradi nas samih. Odpovejmo se samim sebi v tem, kar smo postali zaradi greha, ohranjajmo se takšne, kakršni smo bili ustvarjeni po milosti. Če se nekdo, ki je bil ošaben, spreobrne v Kristusu in postane ponižen, se je že odrekel samemu sebi; če razvratnež spremeni svoje življenje in postane vzdržen, se je prav tako odpovedal sebi v tem, kar je bil prej; če skopuh preneha biti lakomen in namesto da bi se polaščal tuje lastnine, postane velikodušen s tem, kar ima, se je zagotovo odpovedal samemu sebi.”

Gospod pričakuje velikodušna, resnično nenavezana srca. Uspelo nam bo, če popolnoma odvežemo močne vrvi ali fine niti, s katerimi smo privezani na naš jaz. Ne prikrivam vam, da takšna naravnanost zahteva neprestan boj, premagovanje svojega lastnega razuma in svoje volje, skratka odpoved, ki je bolj goreča kakor le opustitev najbolj zaželenih materialnih dobrin.

Ta nenavezanost, o kateri je govoril Učitelj in ki jo pričakuje od vseh kristjanov, nujno vključuje tudi zunanje izraze. Jezus Kristus coepit facere et docere: bolj kot z besedo, je svoj nauk oznanjal z deli. Rodil se je v hlevu, v največjem pomanjkanju, na slami v jaslih je prespal svoj prvi sen na zemlji. Kasneje, v letih njegovih apostolskih poti, se med mnogimi drugimi zgledi gotovo spomnite njegovega jasnega opomina enemu od tistih, ki so se ponudili, da ga bodo spremljali kot njegovi učenci: Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil. In nikoli ne nehajte v kontemplaciji opazovati tistega prizora iz evangelija, v katerem apostoli, da bi utolažili svojo lakoto, neko soboto po poti smukajo pšenično klasje.

Lahko bi nadaljeval in ti naštel célo množico malenkosti — navedel sem ti samo tiste, ki so mi sedaj prišle na misel in jih boš lahko izkoristil v teku dneva, da se boš lahko vedno bolj približeval Bogu, vedno bolj tvojemu bližnjemu. Če sem ti omenil te zglede — vztrajam — tega nisem storil zato, ker bi preziral veliko pokoro. Nasprotno; le-ta se izkaže kot sveta in dobra in celo potrebna, kadar Gospod kliče na to pot in ko ti jo odobri tisti, ki vodi tvojo dušo. Toda opozarjam te, da so velike pokore združljive tudi z velikimi padci, ki jih povzroči napuh. Nasprotno pa ob tej nenehni želji, da bi ugajali Bogu v majhnih osebnih bitkah — na primer nasmehniti se, kadar nam ni prav nič do tega … razen tega vam zagotavljam, da je nasmeh včasih težji kakor ena ura spokorniškega pasu — težko najdemo povod za ponos, te smešno neumne naivnosti, ko se imamo za pomembne junake; sebe bomo videli kot otroka, ki mu s težavo uspe izročiti njegovemu očetu ničvredne drobnarije, ki pa jih oče sprejme z neizmernim veseljem.

Potemtakem se mora kristjan vedno mrtvičiti? Da, toda iz ljubezni. Kajti ta zaklad naše poklicanosti imamo v glinastih posodah, da bi bilo to preobilje moči iz Boga in ne iz nas. V vsem nas stiskajo, vendar nismo utesnjeni; na neprehodni poti smo, vendar ne brez izhoda; preganjajo nas, vendar nismo zapuščeni; ob tla nas mečejo, vendar nismo uničeni; vedno nosimo v telesu Jezusovo umiranje, da bi se tudi Jezusovo življenje razkrilo v našem telesu.