Josemaría Escrivá Obras
9

Gospod pade tretjič na pobočju Kalvarije, ko manjka le štirideset ali petdeset korakov do vrha. Noge ga ne držijo več: manjka mu moči in izčrpan obleži na tleh.

Daroval se je, ker je tako hotel. Bil je mučen, a se je uklonil in ni odprl svojih ust, kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki umolkne pred tistimi, ki jo strižejo (Iz 53,7).

Vsi proti Njemu ...: prebivalci mesta in tujci, farizeji in vojaki in véliki duhovniki ... Vsi kakor rablji. Njegova Mati — moja Mati —, Marija, joka.

Jezus izpolnjuje voljo svojega Očeta! Ubog, gol. Velikodušen, le kaj bi še lahko izročil? Dilexit me, et tradidit semetipsum pro me (Gal 2,20), vzljubil me je in se daroval zame vse do smrti.

Moj Bog! Naj sovražim greh in se združim s Teboj, naj se oklenem svetega križa, da bi tudi jaz izpolnil tvojo preljubo voljo ..., prost vsake zemeljske navezanosti, brez drugih želja razen tvoje slave ..., velikodušno, ne da bi si kar koli pridržal, da se s teboj izročim v popolni žgalni daritvi.

Točke za premišljevanje

1. Gospod ne more več vstati, tako težko je breme naše bede. Kakor cunjo ga vlečejo do morišča. V tišini jim pusti, da delajo po volji.

Jezusova ponižnost. Izničenje Boga, ki nas dviga in povišuje. Ali zdaj razumeš, zakaj sem ti svetoval, da položiš svoje srce na tla, da bi drugi mehko stopali?

2. Kako težko je doseči Kalvarijo!

Tudi ti se moraš premagati, da ne bi skrenil s poti ... Ta boj je nekaj čudovitega, pristen dokaz ljubezni Boga, ki hoče, da smo močni, kajti virtus in infirmitate perficitur (2 Kor 12,9), moč se krepi v slabotnosti.

Gospod ve, da se približamo njemu, kadar se čutimo šibke, da bolje molimo, se več mrtvičimo, okrepimo ljubezen do bližnjega. Tako rastemo v svetosti.

Bodi zelo hvaležen Bogu, ker dopušča, da obstajajo skušnjave, ... in ker se boriš.

3. Hočeš spremljati Jezusa od blizu, čisto od blizu? ... Odpri sveti evangelij in prebiraj Gospodovo trpljenje. Toda, da bi ga samo bral, ne. Treba ga je živeti. Razlika je velika. Brati pomeni spominjati se nečesa, kar je minilo; živeti pomeni biti navzoč v dogodku, ki se odvija prav zdaj, biti še ena oseba več v tistih prizorih.

Nato pusti svojemu srcu, da se razpre, da se postavi ob Gospoda. In kadar opaziš, da ti uhaja — ker si strahopeten, tako kot drugi —, prosi odpuščanja za svojo in mojo strahopetnost.

4. Zdi se, da se ves svet podira nate. Okoli tebe ni videti izhoda. Tokrat ni mogoče premagati težav.

Toda, si mar spet pozabil, da je Bog tvoj Oče? Vsemogočen, neskončno moder, usmiljen. On ti ne more poslati nič slabega. To, kar te skrbi, je dobro zate, čeprav so tvoje mesene oči sedaj slepe.

Omnia in bonum! Gospod, naj se še enkrat in vedno izpolni tvoja najmodrejša volja!

5. Zdaj razumeš, koliko trpljenja si povzročil Jezusu, in si poln kesanja; kako preprosto ga je prositi odpuščanja in jokati nad svojimi preteklimi izdajstvi! Tako močno hrepeniš po zadoščevanju, da ti razganja prsi!

Prav. A ne pozabi, da je duh pokore predvsem v izpolnjevanju dolžnosti v vsakem trenutku, pa naj stane, kar hoče.

Nazaj Naprej