Josemaría Escrivá Obras
7

Ko so že zunaj obzidja, se Jezusovo telo od onemoglosti ponovno zgrudi, med kričanjem množice in udarci vojakov pade drugič.

Oslabelo telo in grenkoba v duši storita, da Jezus znova pade. Vsi grehi ljudi — tudi moji — pritiskajo na njegovo sveto človeškost.

V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine, mi pa smo ga imeli za zadetega, udarjenega od Boga in ponižanega. On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni (Iz 53,4-5).

Jezus omahne, toda njegov padec nas dvigne, njegova smrt nas obuja v življenje.

Na naše ponavljajoče se zapadanje v zlo Jezus vztrajno odgovarja z odrešenjem, z obilnim odpuščanjem. In da nihče ne bi obupal, znova vstane in se trudno oklene križa.

Naj nas spotiki in porazi več ne oddaljijo od Njega. Kakor se nemočen otrok skrušen vrže v močne roke svojega očeta, tako se bova ti in jaz oprijela Jezusovega jarma. Samo ta skesanost in ta ponižnost bosta našo človeško slabotnost spremenili v božansko moč.

Točke za premišljevanje

1. Jezus pade pod težo lesa ... Mi zaradi privlačnosti zemeljskih stvari.

Raje se zgrudi, kot da bi izpustil križ. Tako Kristus ozdravlja našo brezbrižnost, ki nas podira na tla.

2. Zakaj ta potrtost? Zaradi tvoje bede? Zaradi tvojih, včasih tako pogostih porazov? Zaradi velikega, res velikega poloma, ki ga nisi pričakoval?

Bodi preprost. Odpri srce. Glej, nič še ni izgubljeno. Še lahko greš naprej, in to z več ljubezni, več pozornosti, z več srčnosti.

Zateci se v božje otroštvo: Bog je tvoj nadvse ljubeči Oče. To je tvoja gotovost, kraj, kjer lahko spustiš sidro, pa naj se na površju tega morja življenja dogaja kar koli. In našel boš veselje, moč, optimizem, zmago!

3. Rekel si mi: Oče, zelo težko mi je.

Na uho sem ti odgovoril: vzemi na svoja ramena delček tega križa, le majhen del. Če pa niti tega ne zmoreš, ... ga pusti celega na močnih Kristusovih ramenih. In že zdaj ponavljaj z menoj: Gospod, moj Bog, v tvoje roke izročam preteklost, sedanjost in prihodnost, drobne in velike stvari, kar je majhnega in kar je velikega, kar je časno in kar je večno.

In bodi miren.

4. Včasih sem se vprašal, katero mučeništvo je večje: mučeništvo tistega, ki zaradi vere sprejme smrt iz rok sovražnikov Boga, ali mučeništvo človeka, ki troši svoja leta z delom le zato, da bi služil Cerkvi in dušam, se smehljajoč postara in gre mimo neopažen ...

Zame je mučeništvo brez zbujanja pozornosti bolj junaško ... Ta pot je tvoja.

5. Da bi hodili za Gospodom, da bi bili z njim, moramo s ponižnostjo poteptati samega sebe, kakor se tlači grozdje v stiskalnici.

Če pohodimo svojo bedo — to namreč smo —, potem se On udobno naseli v duši. Kakor v Betaniji govori z nami in mi z njim, v zaupnem prijateljskem pogovoru.

Nazaj Naprej