VI. postaja: Veronika obriše Jezusu obraz

Ni imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti, ne zunanjosti, da bi si ga želeli. Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi, mož bolečin in znanec bolezni, kakor tisti, pred katerim si zakrivajo obraz, je bil zaničevan in nismo ga cenili (Iz 53,2-3).

In to je Božji Sin, ki gre mimo, nor … nor od ljubezni!

Neka žena, Veronika po imenu, se prerine skozi množico; s seboj ima zložen bel prtič, s katerim usmiljeno obriše Jezusov obraz. Gospod vtisne svoje sveto obličje na treh delih te tančice.

Jezusov ljubljeni obraz, ki se je smehljal otrokom in se v slavi spremenil na gori Tabor, je zdaj kakor zastrt z bolečino. Toda ta bolečina je naše očiščenje; tisti pot in tista kri, ki prekrivata in brišeta poteze njegovega obličja, naša snažnost.

Gospod, naj se odločim, da s pokoro strgam s sebe žalostno masko, ki sem si jo napravil s svojo bedo … Tedaj, le tedaj bo moje življenje na poti kontemplacije in zadoščevanja prevzemalo poteze tvojega življenja. Bolj in bolj bomo postajali podobni Tebi.

Postali bomo drugi Kristusi, sam Kristus, ipse Christus.

Točke za premišljevanje

1. Naši grehi so bili vzrok trpljenja, tistega mučenja, ki je skazilo ljubeznivo podobo Jezusa, ki je bil perfectus Deus, perfectus homo. In tudi zdaj so naši padci tisto, kar nam preprečuje zreti Gospoda in nam njegovo obličje kaže v zastrti, popačeni obliki.

Kadar je naš pogled nejasen, kadar se oči zameglijo, moramo iti k luči. In Kristus je rekel: Ego sum lux mundi! (Jn 8,12), jaz sem luč sveta. In dodal: Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja.

2. Spoznavaj Jezusovo presveto človeškost … In On bo v tvojo dušo položil nepotešljivo lakoto, “neukrotljivo” željo po zrenju njegovega obličja.

V tem hrepenenju — ki ga na zemlji ni mogoče potešiti — boš mnogokrat našel tolažbo.

3. Sveti Peter piše: Po Jezusu Kristusu nam je Bog podaril tiste dragocene in največje milosti, ki jih je obljubil, da bi po teh postali deležni božanske narave (prim. 2 Pt 1,4).

To naše pobožanstvenje ne pomeni, da prenehamo biti človeški … Ljudje, da, ampak ljudje, ki jih je groza velikega greha. Ljudje, ki se jim mali greh gabi, ki ob vsakodnevni izkušnji svoje šibkosti poznajo tudi božjo moč.

Tako nas nič ne bo moglo ustaviti: niti človeški oziri, niti strasti, niti to meso, ki se upira, ker smo nekakšni nepridipravi, niti … samota.

Kristjan ni nikoli sam. Če se počutiš zapuščenega, je to zato, ker nočeš pogledati tega Kristusa, ki prihaja mimo, tako blizu tebe … morda s križem.

4. Ut in gratiarum semper actione maneamus! Moj Bog, hvala, hvala za vse: za to, kar mi nasprotuje, za to, česar ne razumem, za to, kar mi povzroča trpljenje.

Udarci so potrebni, da se odstrani, kar je še odvečnega na velikem bloku marmorja. Tako Bog v dušah kleše podobo svojega Sina! Bodi Gospodu hvaležen za te pozornosti!

5. Kadar gre nam kristjanom slabo, je to zato, ker temu življenju ne dajemo vsega božanskega pomena.

Tam, kjer roka občuti zbodljaj trnja, odkrije oko šopek prekrasnih vrtnic, ki prijetno dehtijo.

To poglavje v drugem jeziku