Josemaría Escrivá Obras
4

Brž ko Jezus po prvem padcu vstane, sreča svojo presveto Mater ob poti, po kateri stopa.

Marija z neizmerno ljubeznijo gleda Jezusa in Jezus gleda svojo Mater; njuna pogleda se srečata in srci drugo v drugega izlijeta svojo bolečino. Marijina duša je potopljena v grenkobo, v grenkobo Jezusa Kristusa.

O vi vsi, ki greste mimo po poti, premislite in glejte, ali je kakšna bolečina kakor je moja! (prim. Žal 1,12).

Toda nihče tega ne opazi, nihče se za to ne meni; samo Jezus.

Izpolnila se je Simeonova prerokba: tvojo lastno dušo bo presunil meč (Lk 2,35).

V temni samoti trpljenja ponudi naša Gospa svojemu Sinu balzam nežnosti, povezanosti, zvestobe; svoj “da” božji volji.

Oprijemajoč se Marijine roke hočeva tudi ti in jaz tolažiti Jezusa, tako da vedno in v vsem sprejmeva voljo njegovega Očeta, našega Očeta.

Le tako bova okusila sladkost Kristusovega križa, se ga oklenila z močjo ljubezni ter ga zmagoslavno nosila po vseh zemeljskih poteh.

Točke za premišljevanje

1. Le kateri človek bi ne jokal, ko bi Mater Kristusovo videl v teh strašnih mukah?

Njen Sin ranjen ... Mi strahopetci pa daleč, upiramo se božji volji.

Moja Mati in Gospa, nauči me izgovarjati tisti da, ki se bo kakor tvoj poistovetil z Jezusovim vpitjem pred njegovim Očetom: non mea voluntas ... (Lk 22,42), naj se ne zgodi moja volja, temveč božja.

2. Kakšna beda! Koliko žalitev! Mojih, tvojih, vsega človeštva ...

Et in peccatis concepit me mater mea! (Ps 50,7). Rodil sem se, kot vsi ljudje omadeževan s krivdo naših prvih staršev. Potem ... moji osebni grehi: upornost v mislih, željah, dejanjih ...

Da bi nas očistil te gnilobe, se je Jezus hotel ponižati in prevzeti podobo služabnika (prim. Fil 2,7), utelesil se je v brezmadežnem telesu naše Gospe, svoje Matere, tvoje in moje Matere. Trideset let je prebil neopažen, skupaj z Jožefom je delal kakor eden izmed mnogih. Oznanjal je. Delal čudeže ... In mi smo mu poplačali s križem.

Potrebuješ še več razlogov za skesanost?

3. Jezus je čakal na to srečanje s svojo Materjo. Koliko spominov iz otroštva! Betlehem, daljni Egipt, mestece Nazaret. Tudi sedaj jo želi imeti ob sebi, na Kalvariji.

Potrebujemo jo! ... Kadar je v temni noči majhnega otroka strah, zakliče: Mama!

Tako moram jaz velikokrat s srcem klicati: Mati! Mama! Ne zapusti me.

4. Da bi dosegli predanost, je treba prehoditi še malo poti. Če tja še nisi dospel, naj te ne skrbi: še naprej si prizadevaj. Prišel bo dan, ko ne boš videl druge poti kot Njega — Jezusa —, njegovo presveto Mater in nadnaravna sredstva, ki nam jih je zapustil Učitelj.

5. Če smo ljudje vere, bomo dogodkom tega sveta pripisovali zelo relativno težo, kot so to delali svetniki ... Gospod in njegova Mati nas ne zapustita in vselej, kadar bo potrebno, bosta navzoča, da bi srca svojih napolnila z mirom in gotovostjo.

Nazaj Naprej