Josemaría Escrivá Obras
3

Križ se zajeda, reže s svojo težo Gospodova ramena.

Gneča je postala ogromna. Vojaki komaj zadržujejo razburjeno, besnečo množico, ki kot reka, ki je prestopila bregove, poplavlja jeruzalemske ulice.

Jezusovo izčrpano telo se že opoteka pod ogromnim križem. Iz njegovega ljubeznivega srca se komajda še pretaka življenje v njegove ranjene ude.

Na desni in levi vidi Gospod množico, ki hodi kot ovce brez pastirja. Lahko bi poklical vsakega posebej, po njihovih imenih, po naših imenih. Tam so tisti, ki so bili nahranjeni, ko je pomnožil kruh in ribe, tisti, ki so bili ozdravljeni svojih bolezni, tisti, ki jih je učil ob jezeru in na gori in v stebriščih templja.

Ostra bolečina presune Jezusovo dušo in Gospod se izčrpan zgrudi.

Ti in jaz ne moreva reči ničesar; sedaj razumeva, zakaj je Jezusov križ tako težak. Objokujeva svojo bedo pa tudi strašno nehvaležnost človeškega srca. Z dna duše privre dejanje resničnega kesanja, ki nas dvigne iz globin greha. Jezus je padel, da bi mi vstali: enkrat in vselej.

Točke za premišljevanje

1. Žalosten? ... Ker si padel v tisti majhni bitki?

Ne! Vesel! Ker boš z božjo milostjo in s svojim sedanjim ponižanjem v naslednji bitki zmagal!

2. Dokler je boj, asketski boj, je notranje življenje. To je tisto, kar Gospod od nas pričakuje: voljo, da ga hočemo ljubiti z deli, v drobnih stvareh vsakega dne.

Če zmagaš v malem, boš zmagal tudi v velikem.

3. “Ta človek umira. Ničesar več ni mogoče storiti ...”

Bilo je pred leti v neki bolnišnici v Madridu.

Po spovedi, ko mu je duhovnik približal križ, da bi ga poljubil, je tisti cigan začel kričati, da ga ni bilo mogoče utišati:

— S temi svojimi nečistimi usti ne morem poljubiti Gospoda!

— Pa saj ga boš kmalu tesno objel in poljubil, v nebesih!

... Ali si kdaj videl, da bi kdo pokazal skesanost na tako čudovito strašen način?

4. Govoriš in te ne poslušajo. In če te poslušajo, te ne razumejo. Nerazumljen človek si! ... Prav. Kakor koli že, da bi tvoj križ postal v vsem podoben Kristusovemu križu, je treba, da zdaj ravnaš tako, čeprav te ne upoštevajo. Drugi te bodo razumeli.

5. Koliko ljudi se v napuhu in domišljiji podaja na kalvarije, ki niso Kristusove!

Križ, ki ga moraš nositi, je božji. Ne želi si nositi nobenega človeškega križa. Če kdaj padeš v to zanko, se takoj popravi: dovolj ti bo, če pomisliš, da je on iz ljubezni do nas trpel neskončno več.

Nazaj Naprej