Josemaría Escrivá Obras
14

Na vrtu prav blizu Kalvarije je dal Jožef iz Arimateje v skalo vsekati nov grob. Ker je bilo na večer pred judovsko pasho, so Jezusa položili vanj. Potem je Jožef k vhodu v grob zavalil velik kamen in odšel (Mt 27,60).

Jezus ni imel ničesar, ko je prišel na svet, in prav tako ubog — celo brez mesta, kjer bi počival — nas je zapustil.

Gospodova Mati — moja Mati — in žene, ki so sledile Učitelju od Galileje in vse to skrbno opazovale, prav tako odidejo. Znoči se.

Vse je minilo. Delo našega odrešenja je dopolnjeno. Zdaj smo božji otroci, saj je Jezus umrl za nas in njegova smrt nas je rešila.

Empti enim estis pretio magno! (1 Kor 6,20), ti in jaz sva bila odkupljena za visoko ceno.

Življenje in smrt Jezusa Kristusa moramo prenesti v svoje življenje. Umreti z mrtvičenjem in s pokoro, da bi Kristus po ljubezni živel v nas. In potem slediti Kristusovim korakom v prizadevanju za odrešenje vseh duš.

Dati življenje za druge. Le tako živimo njegovo življenje in postanemo eno z Jezusom Kristusom.

Točke za premišljevanje

1. Nikodem in Jožef iz Arimateje — skrivna Kristusova učenca — posredujeta zanj z visokega položaja, ki ga zasedata. V trenutku samote, popolne zapuščenosti in prezira ..., takrat se postavita za Gospoda audacter ... (Mr 15,43) — junaški pogum!

Z njima se bom povzpel do vznožja križa, se z ognjem svoje ljubezni oklenil hladnega telesa, Kristusovega trupla ..., izpulil mu bom žeblje s svojim zadoščevanjem in mrtvičenjem ..., zavil ga bom v novo platno svojega čistega življenja ter ga zagrebel v svoje prsi iz žive skale, iz katerih mi ga nihče ne bo mogel iztrgati, in tam, Gospod, počivaj!

Ko te bo zapustil in preziral ves svet ..., serviam, ti bom služil, Gospod.

2. Veste, da vas iz vašega praznega življenja ... niso odkupile minljive reči, srebro ali zlato, ampak dragocena kri Kristusa (1 Pt 1,18-19).

Ne pripadamo samim sebi. Jezus Kristus nas je odkupil s svojim trpljenjem in svojo smrtjo. Njegovo življenje smo. Zdaj je le še en način življenja na zemlji: umirati s Kristusom, da bi z njim vstali, tako da bomo lahko z apostolom rekli: Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni (Gal 2,20).

3. Jezusovo trpljenje je neusahljiv studenec življenja.

Včasih podoživljamo radostni polet, ki je Gospoda pripeljal v Jeruzalem. Drugič bolečino smrtnega boja, ki se je končal na Kalvariji ... Ali slavo njegove zmage nad smrtjo in grehom. Vedno pa veselo, bolečo, častitljivo ljubezen Jezusovega srca.

4. Najprej misli na druge. Tako boš v svojem življenju na zemlji, ki ne bo brez napak — te so neizogibne —, za seboj puščal sled dobrega.

Ko pa pride ura smrti, ki bo prišla neizprosno, jo boš sprejel z veseljem, kot Kristus, saj bomo kakor on vstali tudi mi, da prejmemo nagrado njegove ljubezni.

5. Kadar čutim, da sem zmožen vseh grozot in vseh napak, ki so jih zagrešili najpodlejši, se dobro zavedam, da sem lahko tudi nezvest ... Vendar je ta negotovost ena izmed dobrin božje ljubezni, zaradi katere se kakor otrok oklepam rok svojega Očeta in se borim, vsak dan malo, da se ne bi oddaljil od njega.

Tako sem prepričan, da me Bog ne bo izpustil iz svojih rok. Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim (Iz 49,15).

Nazaj