Josemaría Escrivá Obras
1

Ura je že odbila deset dopoldne. Sojenje gre h koncu. Pravih dokazov ni bilo. Sodnik ve, da so mu ga njegovi sovražniki izročili iz zavisti, in poskusi z nesmiselnim izhodom: z izbiro med Barabom, hudodelcem, obtoženim ropa in umora, ter Jezusom, ki se imenuje Kristus. Ljudstvo izbere Baraba. Pilat vzklikne:

— Kaj naj torej storim z Jezusom? (Mt 27,22).

Vsi odgovorijo: Križaj ga!

Sodnik vztraja: Kaj je vendar hudega storil?

In znova zakričijo: Križaj ga, križaj ga!

Ob naraščajočem hrupu se Pilat prestraši. Naroči, naj prinesejo vode, in si vpričo ljudstva umije roke, rekoč:

— Nedolžen sem pri krvi tega človeka. Vi glejte! (Mt 27,24).

In ko je dal Jezusa prebičati, ga izroči, da bi ga križali. Tišina prevzame tista besneča in obsedena grla. Kakor da bi bil Bog že premagan.

Jezus je sam. Daleč so tisti dnevi, ko je beseda Človeka Boga srcem vlivala luč in upanje, dolgi sprevodi bolnikov, ki so bili ozdravljeni, zmagoslavni vzkliki Jeruzalema, ko je Gospod prijezdil na krotkem osličku. Ko bi ljudje hoteli obrniti božjo ljubezen v drugo smer! Ko bi le ti in jaz prepoznala Gospodov dan!

Točke za premišljevanje

1. Jezus moli na vrtu: Pater mi (Mt 26,39), Abba, Pater! (Mr 14,36). Bog je moj Oče, četudi mi pošlje trpljenje. Nežno me ljubi, tudi kadar me rani. Jezus trpi, da izpolni Očetovo voljo ... In jaz, ki tudi hočem izpolniti presveto božjo voljo in slediti Učiteljevim korakom, se bom lahko pritoževal, če kot spremljevalca na poti srečam trpljenje?

To bo zanesljivo znamenje, da sem božji otrok, saj z menoj ravna kakor s svojim Sinom. In tedaj bom lahko kot on na samem vzdihoval in jokal na svojem vrtu Getsemani, toda ko bom ležal z obrazom na zemlji in priznaval svojo ničnost, se bo z dna moje duše h Gospodu dvignil krik: Pater mi, Abba, Pater, ... fiat!

2. Prijetje: ... Venit hora; ecce Filius hominis tradetur in manus peccatorum (Mr 14,41) ... Torej, grešni človek ima svojo uro? Da, in Bog svojo večnost! ...

Jezusove verige! Verige, v katere se je on po svoji volji pustil vkleniti, zvežite me, naj trpim s svojim Gospodom, da se to telo smrti poniža ... Kajti — ni srednje poti —, ali ga zatrem, ali pa me napravi podlega. Bolje je biti suženj svojega Boga kot suženj svojega mesa.

3. Med tistim navideznim sojenjem Gospod molči. Iesus autem tacebat (Mt 26,63). Nato odgovarja na Kajfova in Pilatova vprašanja ... Herodu, lahkomiselnemu in nečistemu, niti besede (prim. Lk 23,9): greh nečistosti človeka tako izpridi, da ne posluša niti glasu Odrešenika.

Čeprav se marsikje upirajo resnici, môlči in môli, mrtviči se ... in upaj. Tudi v dušah, ki se zdijo najbolj izgubljene, vse do zadnjega ostane zmožnost, da se vrnejo k Bogu in ga ljubijo.

4. Vsak čas bo izrečena obsodba. Pilat se norčuje: Ecce rex vester! (Jn 19,14). Duhovniki besni odgovorijo: Nimamo kralja razen cesarja (Jn 19,15).

Gospod! Kje so tvoji prijatelji? Kje tvoji podložniki? Zapustili so te. To je razkropitev, ki traja dvajset stoletij ... Vsi bežimo od križa, od tvojega svetega križa.

Kri, tesnoba, osamljenost ter nepotešljiva lakota po dušah ... so spremstvo tvojega kraljevanja.

5. Ecce homo! (Jn 19,5). Srce se zgrozi, ko gleda Gospodovo presveto človeškost, ki je ena sama rana.

In potem ga bodo vprašali: Kaj so te brazgotine na tvojih dlaneh? In on bo odgovoril: Ranjen sem bil v hiši tistih, ki me ljubijo (prim. Zah 13,6).

Poglej Jezusa. Vsaka raztrganina je očitek; vsak udarec z bičem, razlog za žalost zaradi tvojih in mojih žalitev.

Nazaj Naprej