Pred praznikom pashe je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca (Jn 13, 1).

Na zemljo je prihajala noč, ker so se stari obredi, starodavna znamenja neskončnega božjega usmiljenja do človeštva, začenjali v polnosti uresničevati ter odpirati pot resničnemu jutru: novi pashi. Evharistija je bila postavljena ponoči in je tako vnaprej pripravljala vstajenjsko jutro.

Jezus je ostal v evharistiji iz ljubezni … za tebe.

— Ostal je, čeprav je vedel, kako ga bodo sprejemali ljudje … in kako ga sprejemaš ti.

— Ostal je, da bi ga ti jedel, da bi ga obiskoval in mu pripovedoval o svojih stvareh, da bi bil, s pomočjo molitve pred tabernakljem in prejemanja zakramenta, vsak dan bolj zaljubljen, in da bi pomagal še drugim dušam — mnogim! — hoditi po tej poti.

Dobri otrok, kako zaljubljenci na zemlji poljubljajo rože, pismo, spomin na ljubljeno osebo! …

— In ti, boš mogel pozabiti, da ga imaš vedno ob sebi … Njega!? — Boš pozabil … da ga lahko ješ?

— Gospod, naj ne začnem znova letati tik ob tleh! Naj me vedno razsvetljujejo žarki božjega Sonca — Kristusa — v evharistiji! Naj se moj let ne prekine, dokler ne najdem počitka v tvojem Srcu!

Viri: Jezus prihaja mimo, št. 155. Kovačnica, št. 887, 305, 39.