Trpljenje

Pravil si mi, da te nekateri prizori iz Jezusovega življenja bolj ganejo: kadar stopi v stik s trpečimi …, kadar prinese mir in zdravje ljudem, katerih duša in telo sta raztrgana od bolečine … Navdušuje te, si ponavljal, ko ga vidiš ozdravljati gobavost, slepoto, poskrbeti za hromega ob kopeli, za ubožca, ki se ga nihče ne spominja. Takrat se ti zdi tako globoko človeški, tebi tako dostopen!

— Torej …, Jezus je še vedno isti kot takrat.

Prosil si Gospoda, naj te pusti malo trpeti zanj. Toda potem ko pride bolečina v tako človeški, tako normalni obliki — družinske težave in problemi …, ali tistih tisoč drobnarij običajnega življenja —, takrat v ozadju tega le stežka vidiš Kristusa.

— Odpri poslušno svoje roke tistim žebljem … in tvoja bolečina se bo spremenila v veselje.

Ne pritožuj se, če trpiš. Brusi se tisti kamen, ki ga cenijo, tisti, ki je kaj vreden.

Te boli? — Pusti se zgladiti, kajti Bog te je vzel v svoje roke kakor diamant … Navadnega kremena se ne obdeluje tako.

Tisti, ki strahopetno bežijo pred trpljenjem, imajo nekaj snovi za premišljevanje, ko vidijo, s kakšnim navdušenjem druge duše objamejo bolečino.

Ni malo moških in žensk, ki znajo krščansko trpeti. Posnemajmo njihov zgled.

Tarnaš? … In mi razlagaš, kakor da bi imel prav: En zbodljaj! … In še eden! …

— Vendar ne dojameš, da je neumno biti presenečen, če je med vrtnicami tudi trnje?

Dovoli mi, da ti kot doslej še nadalje govorim v zaupnosti: dovolj mi je pred seboj imeti križ, da si ne upam govoriti o svojem trpljenju … In brez pomislekov dodam, da sem trpel veliko, a vedno z veseljem.

Te ne razumejo? … On je bil Resnica in Luč, pa ga niti njegovi niso razumeli. — Kot sem ti že mnogokrat svetoval, spomni se Gospodovih besed: “Učenec ni nad Učiteljem.”

Za božjega otroka so nasprotovanja in obrekovanja to, kar so za vojaka rane, ki jih je utrpel na bojnem polju.

O tebi klevetajo to in ono … Ugled, kaj za to?

Kakorkoli že, naj te ne bo sram in ne skrbi zaradi sebe, ampak zaradi njih: zaradi tistih, ki te mučijo.

Včasih nočejo razumeti: kakor zaslepljeni so … Drugič pa si ti tisti, ki ni poskrbel, da bi te razumeli: popravi se!

Ni dovolj imeti prav. Potrebno je tudi, da znamo to dokazati … in da drugi hočejo to priznati. Vseeno pa vedno, kadar je potrebno, potrjuj resnico, brez da bi se ustavljal ob vprašanju “kaj bodo pa rekli”.

Če obiskuješ šolo Učitelja, te ne bo čudilo, da boš moral kljubovati tudi nerazumevanju mnogih ljudi, ki bi ti lahko veliko pomagali že s tem, če bi si vsaj malo prizadevali biti razumevajoči.

Nisi ga fizično mučil … Vendar se tolikokrat zanj nisi zmenil; nanj si gledal brezbrižno, kakor na tujca.

— Se ti zdi to malo?

Tisti, ki preganjajo, posvečujejo, brez da bi bil to njihov namen … — Toda, gorje tem “posvečevalcem”!

Na zemlji pogosto plačujejo z obrekovanjem.

Obstajajo duše, za katere se zdi, da si zavzeto izumljajo trpljenje, se trpinčijo z domišljijo.

Kasneje, ko pridejo dejanske muke in nasprotovanja, ne znajo stati pod križem kot presveta Devica Marija, s pogledom, uprtim v svojega Sina.

Žrtev, žrtev! — Res je, da hoja za Jezusom Kristusom — to je rekel On — pomeni nositi križ. Vendar nerad poslušam duše, ki ljubijo Kristusa, kadar toliko govorijo o križih in odpovedih; kajti, kjer je ljubezen, je žrtev prijetna — četudi je težka — in križ je sveti Križ.

— Dušo, ki zna ljubiti in se tako izročiti, navda veselje in mir. Čemu potem vztrajati pri “žrtvi”, kakor da bi iskal tolažbe, če pa te Kristusov Križ — ki je tvoje življenje — osrečuje?

Koliko nevrastenije in histerije bi odstranili, če bi — s katoliškim naukom — učili ljudi resnično živeti kot kristjani: da bi ljubili Boga in znali sprejemati nasprotovanja kot blagoslov, poslan iz njegovih rok!

Ne bodi brezbrižen do bolečine drugega. Ta oseba — sorodnik, prijatelj, tovariš …, ta, ki ga ne poznaš — je tvoj brat.

— Spomni se na evangeljski odlomek, ki si ga tolikokrat z muko prebiral: niti Jezusovi sorodniki Mu niso zaupali. — Prizadevaj si, da se prizor ne bi ponovil.

Predstavljaj si, da obstajata na zemlji samo Bog in ti.

— Tako ti bo lažje trpeti mrtvičenja, ponižanja … In končno boš delal to, kar Bog hoče in kakor On hoče.

Včasih — je razlagal tisti bolnik, iztrošen od gorečnosti za duše — telo nekoliko ugovarja, se pritožuje. Vendar poskušam tudi “to stokanje” preoblikovati v nasmeh, ker se izkaže za zelo učinkovito.

Neozdravljiva bolezen, ki je omejila njegovo delovanje. A kljub temu mi je radosten zagotavljal: “Bolezen se dobro vede do mene in vedno bolj jo ljubim; če bi mi dali na izbiro, bi se še stokrat rodil tako!”

Jezus je prišel do križa potem, ko se je pripravljal triintrideset let, vse svoje življenje!

— Če ga hočejo njegovi učenci zares posnemati, morajo svoje življenje spremeniti v soodreševanje iz ljubezni, s samozatajevanjem, aktivnim in pasivnim.

Križ je navzoč v vsem in se pojavi, ko ga človek najmanj pričakuje. — Toda ne pozabi, da navadno začetek križa pride skupaj z začetkom učinkovitosti.

Gospod, večni Duhovnik, vselej blagoslavlja s križem.

“Cor Mariae perdolentis, miserere nobis!” — Kliči k srcu svete Marije s pogumom in odločenostjo, da se združiš z njeno bolečino v zadoščevanju za svoje grehe in za grehe ljudi vseh časov.

— In prosi jo — za vsako dušo —, da bi ta njena bolečina v nas pomnožila odpor do greha in da bi znali kot zadoščevanje ljubiti telesne ali moralne nevšečnosti vsakega dne.

Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
To poglavje v drugem jeziku