Čistost

Čistost — vsakogar v svojem stanu: samski, poročeni, ovdoveli, duhovniki — je zmagoslavna potrditev ljubezni.

“Čudež” čistosti ima kot oporni točki molitev in mrtvičenje.

Za toliko nevarnejšo se izkaže skušnjava proti čistosti, kolikor bolj prikrita se pojavi: ker pride zahrbtno, prevara še bolje.

— Ne popuščaj, niti z opravičilom, da ne bi “izgledal čudno”!

Sveta čistost: ponižnost mesa! Gospod, si ga prosil, sedem zapahov za moje srce. In svetoval sem ti, da ga prosiš za sedem zapahov za svoje srce in tudi za osemdeset let resnosti za svojo mladost …

Poleg tega pa bodi čuječ …, kajti prej se pogasi iskra kot požar; beži …, kajti tu je podla strahopetnost biti “pogumen”; ne hodi naokrog raztresenih oči …, ker to ne kaže na budnega duha, temveč na satanovo zvijačo.

Vendar vsa ta človeška skrbnost, z mrtvičenjem, spokorniškim pasom, bičem in postom, kako malo je vredna brez Tebe, moj Bog!

Takole je tisti spovednik obračunal s poželenjem neke rahločutne duše, ki se je obtoževala določenih radovednosti: — “Ah! Nagoni samcev in samic.”

Takoj ko človek prostovoljno dopusti tisti dialog, skušnjava duši odvzame mir, ravno tako kot privoljena nečistost uniči milost.

Sledil je poti nečistosti, z vsem telesom … in z vso dušo. — Njegova vera je začela postajati iznakažena …, čeprav mu je dobro znano, da to ni problem vere.

“Vi ste mi rekli, da z mojo preteklostjo lahko postanem “drugi” sveti Avguštin. Ne dvomim v to in danes bolj kot včeraj si hočem prizadevati, da to potrdim.”

Toda presekati moraš pogumno in pri korenini, tako kot sveti hiponski škof.

Da, skesano prosi odpuščanja in opravi obilno pokoro za nečiste dogodke svojega preteklega življenja, toda ne želi se jih spominjati.

Tisti pogovor … umazan, kot kanalizacija!

— Ni dovolj, da ga ne odobravaš: krepko pokaži svoj odpor!

Zdi se, kot da bi se “duh” počasi omejeval, manjšal, dokler ne ostane le drobna pika … Telo pa raste, postaja ogromno, dokler ne prevlada. — Zate je zapisal sveti Pavel: “Trdo ravnam s svojim telesom in ga usužnjujem, da ne bi bil sam zavržen, ko oznanjam drugim.”

Kakšno žalost zbujajo tisti, ki — iz svoje osebne nesrečne izkušnje — trdijo, da ni mogoče biti čist ter živeti in delati sredi sveta!

— Po tem nelogičnem razmisleku se ne bi smeli vznemirjati, če drugi žalijo spomin njihovih staršev, bratov, žene, moža.

Tisti spovednik, nekoliko surov, toda izkušen, je zaustavil zablode neke duše in jih spravil v red s trditvijo: “Zdaj hodiš po kravjih poteh; potem se boš sprijaznil že s kozlovskimi; in potem …, zmeraj kakor žival, ki ne zna pogledati v nebo.”

Ti boš … to, kar si: živalca. — Vendar mi moraš priznati, da so drugi celoviti in čisti. Ah! In ne razburjaj se potem, kadar ne računajo nate ali se zate ne menijo: oni in one urejajo svoje človeške načrte z osebami, ki imajo dušo in telo …, ne pa z živalmi.

Nekateri spravljajo otroke na svet za svojo korist, sebi v služenje, za svojo sebičnost … In ne spomnijo se, da so čudovit Gospodov dar, za katerega bodo morali še posebej odgovarjati.

Imeti otroke samo za nadaljevanje vrste, to znajo — ne razburjaj se — tudi živali.

Krščanska zakonca si ne moreta želeti, da bi zaprla izvir življenja. Kajti njuna ljubezen temelji na Kristusovi Ljubezni, ki je izročitev in daritev … Poleg tega pa, kot je Tobija spominjal Saro, zakonca vesta: “Otroka svetih sva in ne moreva se združiti tako kakor ljudje, ki Boga ne poznajo.”

Ko smo bili majhni, smo se stiskali k materi, kadar smo hodili po temačnih poteh ali mimo psov.

Kadar sedaj začutimo skušnjavo mesa, se moramo tesno združiti z našo nebeško Materjo, po njeni prav bližnji navzočnosti in preko molitvenih vzklikov.

— Ona nas bo varovala in nas privedla k luči.

Niso niti bolj moški niti bolj ženske, če živijo tisto neurejeno življenje.

Videti je, da kdor tako razmišlja, svoj osebni ideal vidi v pocestnicah, v sprevržencih, v izprijencih …, ki so trhlega srca in ne bodo mogli vstopiti v nebeško kraljestvo.

Dovoli mi nasvet, da ga boš dnevno prenašal v prakso. Kadar ti srce daje čutiti svoja nizkotna nagnjenja, moli počasi k Brezmadežni Devici: Sočutno me poglej, ne zapuščaj me, Mati moja! — In to svetuj še drugim.