Josemaría Escrivá Obras
 
 
 
 
 
 
  Brazda > Državljanstvo > Pog 9
290

Svet nas pričakuje. Da! Strastno ljubimo ta svet, ker nas je Bog tako naučil: “Sic Deus dilexit mundum ...” — Bog je svet tako ljubil; in zato ker je to kraj našega bojnega polja — prelepe vojne ljubezni —, da bi vsi dosegli mir, ki ga je prišel vzpostavit Kristus.


291

Gospod nam je izkazal to rahločutnost ljubezni: dovolil nam je, da zanj osvojimo zemljo.

On — zmeraj tako ponižen! — se je hotel omejiti na to, da to osvajanje napravi možno ... Nam je naklonil najbolj izvedljiv in prijeten del: delovanje in zmagoslavje.


292

Svet ... — “To je naša stvar!” ... — In to potrjuješ potem, ko si pogled in misli uprl v nebo, z gotovostjo poljedelca, ki vzvišeno stopa po svojem žitnem polju: “Regnare Christum volumus!” — Hočemo, da On vlada na tej svoji zemlji!


293

“To je čas upanja in iz tega zaklada živim. To ni le fraza, Oče,” mi praviš, “to je resničnost.”

Torej ... ves svet, vse človeške vrednote, ki te privlačijo z neznansko silo — prijateljstvo, umetnost, znanost, filozofija, teologija, šport, narava, kultura, duše ... —, vse to položi v upanje: v Kristusovo upanje.


294

Ta neotipljivi in prijetni čar sveta ..., ki je tako stalen. Rože ob poti — privlačijo te njihove barve in vonj ...; ptice neba; vsa bitja ...

— Ubogi moj otrok! To je razumljivo. V nasprotnem primeru, če te to ne bi očaralo, kakšno žrtev bi lahko izročil našemu Gospodu?


295

Tvoj krščanski poklic od tebe zahteva, da si v Bogu in se istočasno ukvarjaš z zemeljskimi stvarmi ter jih nepristransko uporabljaš kot to, kar so: da bi jih povrnil Njemu.


296

Zdi se laž, da je mogoče biti tako srečen na tem svetu, kjer se mnogi trudijo živeti žalostno, ker se ženejo za svojo sebičnostjo, kakor da bi se vse končalo tu spodaj!

— Ti ne bodi eden od njih ..., prečiščuj se v vsakem trenutku!


297

Svet je hladen, daje videz, kot da spi. — Mnogokrat ga iz svoje opazovalnice zreš z zažigalnim pogledom. Naj se prebudi, Gospod!

— Usmerjaj svojo nepotrpežljivost z gotovostjo, da bomo zanetili ogenj vsepovsod, če bomo znali dobro vžgati svoje življenje ... in obzorje se bo spremenilo.


298

Zvestoba — služenje Bogu in dušam —, za kar te vedno prosim, ni lahko navdušenje, temveč ono drugo: tisto, ki se osvoji na ulici, ob pogledu na množino dela, ki ga je treba vsepovsod opraviti.


299

Dober božji otrok mora biti zelo človeški. Vendar ne toliko, da bi se izrodil v nekaj neotesanega ali nevzgojenega.


300

Težko je vpiti na uho vsakega človeka s tihim delom, preko dobrega izpolnjevanja naših državljanskih obveznosti, da bi nato zahtevali svoje pravice in jih predali v služenje Cerkvi in družbi.

Težko je ..., toda zelo učinkovito.


301

Ni res, da biti dober katoličan in zvesto služiti civilni družbi predstavlja nasprotje. Kajti ni razloga, da bi Cerkev in država med seboj trčili pri legitimnem izvajanju svojih oblasti glede na poslanstvo, ki jima ga je Bog zaupal.

Lažejo — tako: lažejo! — tisti, ki trdijo nasprotno. To so isti, ki bi na čast neki lažni svobodi “prijazno” hoteli, da se katoličani vrnemo v katakombe.


302

Kot krščanski državljan imaš to nalogo: prispevati, da bi Kristusova ljubezen in svoboda vodili vsa področja modernega življenja: kulturo in gospodarstvo, delo in počitek, družinsko življenje in družbeno sožitje.


303

Božji otrok ne more imeti razrednih predsodkov, saj ga zanimajo problemi vseh ljudi ... In prizadeva si, da bi jih pomagal razrešiti s pravičnostjo in ljubeznijo našega Odrešenika.

To je naznanil že apostol, ko nam je zapisal, da Gospod ne gleda na osebo, kar sem brez pomislekov prevedel takole: obstaja le en rod, rod božjih otrok!


304

Posvetni ljudje si prizadevajo, da bi duše čim prej izgubile Boga; in potem, da bi izgubile svet ... Ne ljubijo tega našega sveta, izrabljajo ga, tako da hodijo po drugih!

— Ne bodi še ti žrtev te dvojne prevare!


305

Nekateri ves čas živijo v zagrenjenosti. Vse jih vznemirja. Zaspijo v fizični obsedenosti: saj bo ta edini beg zanje le kratkotrajen. Zbudijo se s sovražnim in malodušnim vtisom, da imajo spet nov dan pred seboj.

Mnogi so pozabili, da nas je Gospod postavil na ta svet kot na prehod proti večni sreči; in ne pomislijo na to, da jo bodo mogli doseči le tisti, ki po zemlji hodijo z veseljem božjih otrok.


306

Kot krščanski državljan pokaži s svojim ravnanjem ljudem razliko med žalostnim in veselim življenjem; med občutkom plašnosti in občutkom drznosti; med opreznim, dvoličnim ..., hinavskim (!) delovanjem in delovanjem preprostih in celovitih ljudi. — Z eno besedo, med posvetnostjo in življenjem božjih otrok.


307

Temeljna napaka, ki se je moraš varovati: misel, da plemenite in zakonite navade ter zahteve tvojega časa ali tvojega okolja ne morejo biti urejene in prilagojene svetosti Kristusovega moralnega nauka.

Upoštevaj, da sem bil natančen: plemenite in zakonite. Druge nimajo pravice do državljanstva.


308

Ni mogoče ločevati religije od življenja, niti v mišljenju niti v vsakdanji stvarnosti.


309

V daljavi — tam, na obzorju — se zdi, da se nebo združi z zemljo. Ne pozabi, da se v resnici zemlja in nebo združita v tvojem srcu, srcu božjega otroka.


310

Ne moremo stati križem rok, medtem ko neko zahrbtno preganjanje Cerkev obsoja na umiranje od lakote, jo izriva iz javnega življenja in ji predvsem preprečuje delovanje v šolstvu, v kulturi, v družinskem življenju.

To niso naše pravice: so pravice Boga in nam, katoličanom, jih je On zaupal ..., da bi jih uveljavljali!


311

Mnoge stvari, materialne, tehnične, gospodarske, družbene, politične, kulturne ..., če so prepuščene same sebi ali rokam ljudi brez luči naše vere, se spremenijo v strahotne ovire za nadnaravno življenje. Oblikujejo nekakšno Cerkvi sovražno in zaprto ogrado.

Ti, kot kristjan — raziskovalec, književnik, znanstvenik, politik, delavec ... —, imaš dolžnost te stvari posvečevati. Spomni se, da vse stvarstvo — kot piše apostol — zdihuje v porodnih bolečinah in pričakuje osvoboditev božjih otrok.


312

Ne želi si sveta spreminjati v samostan, kajti to bi bil nered ... Vendar tudi ne Cerkve v zemeljsko strankarstvo, ker bi bilo enakovredno izdajstvu.


313

Kako žalostno je biti gospodovalne miselnosti in ne razumeti svobode drugih državljanov v stvareh, ki jih je Bog prepustil presoji ljudi.


314

“Kdo pravi, da se je za dosego svetosti potrebno zateči v samostansko celico ali v gorsko samoto?” se je osupel spraševal dober družinski oče in dodajal: “Potem ne bi bili sveti ljudje, ampak celica ali gora. Zdi se, da so pozabili, da nam je Gospod vsem in vsakemu posebej izrecno rekel: Bodite sveti, kot je moj nebeški Oče svet.”

— Moja edina pripomba je bila: “Poleg tega, da Gospod hoče našo svetost, vsakomur podeli tudi primerne milosti.”


315

Ljubi svojo domovino. Domoljubje je krščanska krepost. Toda če se domoljubje spremeni v nacionalizem, ki vodi do brezbrižnosti, do preziranja — brez krščanske dobrote in pravičnosti — do drugih ljudstev, do drugih narodov, je to greh.


316

Domoljubje ni upravičevanje zločinov ... in nepriznavanje pravic drugih ljudstev.


317

Apostol je tudi zapisal, da “ni več ne Grka ne Juda, ne obrezanega ne neobrezanega, ne barbara ne Skita, ne sužnja ne svobodnega, ampak vse in v vseh je Kristus.”

Te besede veljajo tako danes kot včeraj: pred Gospodom ni razlik v narodnosti, rasi, razredu, stanu ... Vsak izmed nas se je prerodil v Kristusu, da bi bil nova stvar, božji otrok: vsi smo bratje in bratsko se moramo obnašati!


318

Že pred mnogimi leti sem kristalno jasno videl nekaj, kar bo vedno veljalo: družbeno okolje s svojo oddaljitvijo od krščanske vere in morale potrebuje novo obliko življenja in širjenja večne evangeljske resnice; v samem srcu družbe, sveta, morajo božji otroci sijati s svojimi krepostmi kakor svetilke v temi — “quasi lucernae lucentes in caliginoso loco”.


319

Večna vitalnost katoliške Cerkve zagotavlja, da se Kristusova resnica in duh ne oddaljita od različnih potreb časa.


320

Da bi sledil Kristusovim stopinjam, današnji apostol nima namena ničesar reformirati, še manj pa prezreti zgodovinsko stvarnost, ki ga obdaja ... — Dovolj mu je ravnati kot prvi kristjani in poživljati okolje.


321

Ti, ki živiš sredi sveta, ki si še en državljan več, v stiku z ljudmi, ki pravijo, da so dobri ali da so slabi ...; ti moraš čutiti stalno željo, da bi ljudem predajal veselje, ki ga uživaš kot kristjan.


322

Izdan je bil odlok cesarja Avgusta, ki ukazuje, naj se popiše vse prebivalstvo Izraela. Marija in Jožef peš potujeta proti Betlehemu ... — Nisi pomislil, da je Gospod uporabil dosledno spoštovanje zakona, da bi se izpolnilo njegovo preroštvo?

Ljubi in spoštuj pravila poštenega sožitja in ne dvomi, da bo tvoja vdana podvrženost dolžnosti prav tako sredstvo, da bi še drugi ljudje odkrili krščansko poštenost, sad božje ljubezni, in srečali Boga.


[Natisni]
 
[Pošlji]
 
[Dlančnik]
 
[Shrani]
 
Zamenjaj jezik::
Nazaj Naprej