Josemaría Escrivá Obras
 
 
 
 
 
 
  Brazda > Ribiči ljudi > Pog 6
181

Med pogovorom sva gledala dežele tiste celine. — V očeh ti je zagorel plamen, tvojo dušo je napolnila nepotrpežljivost in z mislijo na tista ljudstva si mi dejal: Je mogoče, da bi na oni strani teh morij Kristusova milost postala neučinkovita?

Nato si sam sebi dal odgovor: On hoče v svoji neskončni dobroti uporabiti poslušna orodja.


182

Kakšno sočutje vzbujajo! ... Rad bi jim zaklical, da izgubljajo čas ... Zakaj so tako slepi in ne zaznajo tega, kar si ti — revež — videl? Zakaj se ne odločijo za najboljše?

— Môli, mrtviči se, potem pa — to je tvoja obveznost! — jih prebudi vsakega posebej in jim razloži — prav tako vsakemu posebej —, da tako kot ti lahko najdejo božansko pot, brez da bi zapustili mesto, ki ga zasedajo v družbi.


183

Začel si zelo ognjevito. Vendar si se polagoma začel krčiti ... In končal boš zaprt v svojem revnem oklepu, če boš še nadalje ožal svoje obzorje.

— Vedno bolj moraš širiti svoje srce, z lakoto po apostolatu! Od stotih duš nas zanima vseh sto.


184

Zahvaljuj se Gospodu za neprestano pozornost, očetovsko in materinsko, ki ti jo izkazuje.

Ti, ki si vedno sanjal o velikih pustolovščinah, si se obvezal k čudovitemu podvigu ..., ki te vodi k svetosti.

Ponavljam: zahvaljuj se Bogu z apostolskim življenjem.


185

Kadar se poženeš v apostolat, bodi prepričan, da gre vedno za to, da ljudi osrečimo, zelo osrečimo: resnica je neločljiva od pristnega veselja.


186

Ljudje različnih narodov, različnih ras, zelo različnih okolij in poklicev ... Ko jim spregovoriš o Bogu, živo občutiš človeško in nadnaravno vrednost svojega apostolskega poklica. Kakor če bi v popolni resničnosti podoživel čudež prvega oznanjevanja Gospodovih učencev: besede, izrečene v tujem jeziku, ki kažejo neko novo pot, je vsakdo v globini svojega srca slišal v lastnem jeziku. Na misel pa ti prihaja in na novo zaživi prizor, ko so se “Parti, Medijci in Elamci ...” veseli približali Bogu.


187

Dobro me poslušaj in prenesi to naprej: krščanstvo je ljubezen; stik z Bogom je nadvse pritrdilen dialog; skrb za druge — apostolat — ni stvar razkošja, opravilo nekaterih.

— Zdaj, ko to veš, naj te navda veselje, kajti tvoje življenje je pridobilo popolnoma drugačen pomen, in ravnaj dosledno.


188

Naravnost, iskrenost, veselje: nepogrešljivi pogoji za apostola, da bi pritegnil ljudi.


189

Jezus ne bi mogel poklicati dvanajsterih na preprostejši način: “Pridi in hodi za menoj.”

Tebi, ki iščeš toliko opravičil z namenom, da ne bi nadaljeval te naloge, se kot rokavica dlani prilega misel, da je bilo človeško znanje tistih prvih učencev zelo skromno; a kljub temu, kako so vzbudili tiste, ki so jih poslušali!

— Ne pozabi mi tega: delo še naprej opravlja On, po vsakem izmed nas.


190

Poklice apostolov pošlje Bog. Vendar ti ne smeš opuščati sredstev: molitev, mrtvičenje, študij ali delo, prijateljstvo, nadnaravni pogled ..., notranje življenje!


191

Ko ti govorim o “apostolatu prijateljstva”, imam v mislih “osebno” prijateljstvo, požrtvovalno, iskreno: od človeka k človeku, od srca k srcu.


192

V apostolatu prijateljstva in zaupanja je prvi korak razumevanje, služenje ... in sveta nepopustljivost v nauku.


193

Kdor je srečal Kristusa, se ne more zapreti v svoje okolje: žalostna bi bila takšna zožitev! Odpreti se mora kakor pahljača, da bi dosegel vse duše. Vsakdo mora ustvariti — in razširiti — krog prijateljev, na katere vpliva s svojim strokovnim ugledom, s svojim obnašanjem, s svojim prijateljstvom, ter se truditi, da bi Kristus vplival preko tega strokovnega ugleda, tega obnašanja, tega prijateljstva.


194

Biti moraš goreča žerjavica, ki ponese ogenj na vse strani. Kjer pa okolje ne zmore zažareti, moraš dvigniti njegovo duhovno temperaturo.

— Sicer bedno zapravljaš svoj čas in čas ljudi okrog sebe.


195

Kadar je v nas gorečnost za duše, se vedno najdejo dobri ljudje, vedno se odkrije plodna zemlja. Ni opravičila!


196

Bodi prepričan: tudi tam je mnogo ljudi, ki morejo razumeti tvojo pot; duše, ki — zavedno ali nezavedno — iščejo Kristusa in ga ne najdejo. Toda “kako bodo slišali o Njem, če jim nihče ne spregovori?”


197

Ne govôri mi, da skrbiš za svoje notranje življenje, če ne opravljaš intenzivnega apostolata, brez premora. Gospod — za katerega mi ti zagotavljaš, da se z Njim družiš — hoče, da se rešijo vsi ljudje.


198

Ta pot je zelo težka, ti je rekel. In ko si to slišal, si ponosno soglašal in se spomnil na to, da je križ zanesljivo znamenje prave poti ... Toda tvoj prijatelj je opazil le strmi del steze, brez da bi upošteval Jezusovo obljubo: “Moj jarem je prijeten.”

Spomni ga na to, kajti — ko bo to izvedel — se bo morda izročil.


199

Da nima časa? ... Bolje. Kristusa zanimajo ravno tisti, ki nimajo časa.


200

Ob misli, da jih je mnogo, ki zamudijo veliko priložnost in pustijo, da gre Jezus mimo, pomisli: Od kod prihaja meni tako jasen klic, tako poln božje previdnosti, ki mi je pokazal pot?

— Premišljuj o tem vsak dan: apostol mora vedno biti drugi Kristus, sam Kristus.


201

Ne bodi presenečen in ne ustraši se, ker ti je očital, da si ga postavil iz obličja v obličje s Kristusom, niti zato, ker ti je ogorčen pristavil: “Ne morem več mirno živeti, brez da bi sprejel odločitev ...”

Priporoči ga Gospodu ... Zaman bi ga skušal pomiriti. Morda je v njem v ospredje stopil nekdanji nemir, glas njegove vesti.


202

Se pohujšujejo, ker o izročitvi govoriš tistim, ki niso nikdar pomislili na to? ... — Dobro, in kaj potem? Saj imaš vendar poklic apostola apostolov.


203

Ne dosežeš ljudi, ker govoriš drugačen “jezik”. Priporočam ti naravnost.

Ta tvoja tako umetna izobrazba!


204

Oklevaš, preden se zaženeš v govorjenje o Bogu, o krščanskem življenju, o poklicu ..., ker nočeš povzročati trpljenja? ... Pozabljaš, da nisi ti tisti, ki kliče, ampak On: “Ego scio quos elegerim.” — Jaz dobro vem, katere sem izbral.

Poleg tega bi mi bilo neprijetno, če bi se za to lažno obzirnostjo skrivalo udobje ali mlačnost. Ali boš na tej ravni imel raje ubogo človeško prijateljstvo kot prijateljstvo z Bogom?


205

Imel si pogovor s tem, z onim, s tistim tam, ker te použiva gorečnost za duše.

Oni se je ustrašil; drugi se je posvetoval z “razumnim človekom”, ki ga je slabo usmeril ...

— Vztrajaj; da se potem nihče ne bo mogel opravičevati z besedami “quia nemo nos conduxit” — nihče nas ni poklical.


206

Razumem tvojo sveto nepotrpežljivost, vendar moraš obenem upoštevati, da nekateri potrebujejo veliko časa za premislek, da se bodo drugi začeli odzivati sčasoma ... Pričakuj jih z odprtimi rokami: začini svojo sveto nepotrpežljivost z obilno molitvijo in mrtvičenjem. — Prišli bodo mlajši in velikodušnejši; otresli se bodo svoje povprečnosti in bodo pogumnejši.

Kako jih Bog pričakuje!


207

Vera je v apostolatu nepogrešljiva zahteva, ki se velikokrat kaže v stalnem govorjenju o Bogu, čeprav sadovi kasnijo.

Če smo stanovitni, če vztrajamo zares prepričani, da Gospod to hoče, bo tudi v tvoji okolici, vsepovsod, opaziti znamenja krščanske revolucije: nekateri se bodo izročili, drugi bodo resno vzeli svoje notranje življenje in drugi — tisti najbolj slabotni — se bodo vsaj predramili.


208

Dnevi pristnega veselja: še trije več!

Izpolnjujejo se Jezusove besede: “V tem je poveličan moj Oče, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci.”


209

Ker te zelo dobro poznam, sem se ti moral nasmehniti, ko si mi dejal: Navdušuje me možnost, da bi šel v nove dežele orat ledino, morda zelo daleč ... Moral bi se pozanimati, ali so ljudje na luni.

— Prosi Gospoda, naj ti pomnoži to apostolsko gorečnost.


210

Včasih spričo tistih zaspanih duš nastopi neko noro hrepenenje, da bi jim zavpil, da bi jih stresel, da bi jih pripravil do odziva, da bi se predramile iz groznega sna, v katerega so pogreznjene. Tako žalostno je videti, kako slepo tipajo, brez da bi zadele pravo pot!

— Kako razumem tisti Jezusov jok nad Jeruzalemom, kot sad njegove popolne ljubezni ...


211

Premišljuj vsak dan o apostolski globini svojega krščanskega poklica. — On je pred dvajsetimi stoletji — da bi ti in jaz oznanjala to ljudem na uho — postavil zbirališče nabornikov, odprto vsem, ki so iskrenega srca in so sposobni ljubiti ... Kakšen klic še potrebuješ, ki bi bil jasnejši od tistega “ignem veni mittere in terram” — prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in od misli na tisti dve milijardi in pol duš, ki še vedno ne poznajo Kristusa!


212

“Hominem non habeo” — nikogar nimam, ki bi mi pomagal. To bi lahko zatrdili — na žalost! — mnogi bolni in hromi na duhu, ki so lahko koristni ... in morajo biti koristni.

Gospod, naj nikdar ne bom brezbrižen do duš.


213

Pomagaj mi prositi za nove binkošti, ki naj znova vnamejo zemljo.


214

“Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec.”

Vedno jasneje vidim, Gospod, da so krvne vezi, če grejo mimo tvojega preljubega srca, za nekatere stalen razlog za križ; za druge vir bolj ali manj neposrednih skušnjav proti vztrajnosti; za druge vzrok skrajne neučinkovitosti; za vse pa balast, ki nasprotuje popolni izročitvi.


215

Lemež, ki orje ledino in odpira brazdo, ne vidi ne semena ne sadu.


216

Od tvoje odločitve naprej vsak dan odkriješ kaj novega. Spomniš se, kako je bilo včeraj, ko si se neprestano spraševal: “Kaj pa to, kako je to mogoče?” ..., da bi nato nadaljeval v svojih dvomih in razočaranjih ...

Sedaj vselej najdeš točen, premišljen in jasen odgovor. In ko poslušaš, kako odgovarjajo na tvoja včasih otroška vprašanja, ti pride na misel: “Tako je moral Jezus poskrbeti za prvih dvanajst.”


217

Poklici, Gospod, več poklicev! Vseeno mi je, če je bila setev moja ali koga drugega — sejal si Ti, Jezus, z našimi rokami! Vem samo, da si nam obljubil zrelost sadov: “Et fructus vester maneat!” — vaš sad bo trajen.


218

Dobro vem. Če ti rečejo, da jih greš “lovit”, odgovôri “da”, da si to želiš ... Toda ..., naj jih ne skrbi! Kajti če nimajo poklica — če jih On ne pokliče —, ne bodo prišli; če pa ga imajo, kako sramotno bi bilo končati kot bogati mladenič iz evangelija: sami in žalostni.


219

Kot apostol imaš veliko in lepo nalogo. Stojiš na sotočju milosti in svobode duš; in prisostvuješ nadvse slovesnemu trenutku v življenju nekaterih ljudi: njihovemu srečanju s Kristusom.


220

Zdi se, da so vas izbrali vsakega posebej ..., je dejal.

— In res je tako!


221

Bodi prepričan: dobro se moraš izobraziti, glede na plaz ljudi, ki nas bo zasul z jasnim in zahtevnim vprašanjem: — “Dobro, kaj je treba storiti?”


222

Učinkovit recept za tvojega apostolskega duha: konkretni načrti, ne od sobote do sobote, ampak od danes do jutri in od sedaj do potem.


223

Kristus veliko pričakuje od tvojega dela. Vendar moraš iti iskat duše, kakor je dobri Pastir odšel za stoto ovco: brez čakanja, da te pokličejo. Nato se posluži svojih prijateljev za dobro drugih. Nihče — povej to vsakemu posebej — se ne more počutiti mirnega v duhovnem življenju, ki bi človeka napolnilo, potem pa ne bi kipelo navzven z apostolsko gorečnostjo.


224

Ni dopustno, da izgubljaš čas s “svojimi neumnostmi”, medtem ko toliko duš čaka nate.


225

Apostolat nauka: ta bo vedno tvoj apostolat.


226

Čudež binkošti je posvetitev vseh poti: nikdar ga ni mogoče razumeti kot monopol niti kot dajanje prednosti enemu na škodo drugih.

Binkošti so neizmerna raznolikost jezikov, načinov, oblik za srečanje z Bogom, ne pa nasilna enoličnost.


227

Pisal si mi: Naši skupini se je pridružil mlad fant, ki je potoval proti severu. Bil je rudar.

Zelo lepo je pel in se je priključil našemu zboru. Molil sem zanj, dokler nismo prispeli do njegove postaje. Ob slovesu je dejal: “Kako rad bi z vami nadaljeval pot!”

— Takoj sem se spomnil na “Mane nobiscum!” — Ostani z nami, Gospod! — in znova sem ga z vero prosil, da bi drugi “videli njega” v vsakem izmed nas, spremljevalcev na “njihovi poti”.


228

Po “poti upravičenega nezadovoljstva” so odšle in odhajajo množice.

Boli ..., toda koliko nevoljnih ljudi smo proizvedli izmed tistih, ki so potrebni duhovne ali materialne pomoči!

— Treba je ponovno postaviti Kristusa med uboge in med ponižne: ravno med njimi se najprijetneje počuti.


229

Profesor, naj te navdušuje to, da svoje učence v kratkem času pripraviš do razumevanja tega, za kar si ti potreboval ure študija, preden si jasno dojel.


230

Želja “učiti” in sicer “učiti s srcem” v učencih ustvarja hvaležnost, ki tvori primerno podlago za apostolat.


231

Všeč mi je tisto geslo: “Vsak popotnik naj gre svojo pot,” tisto, ki mu jo je Bog označil, v zvestobi, v ljubezni, čeprav je težko.


232

Kako izredno poučen je vsak izmed naukov nove zaveze! — Potem ko jim je Učitelj med vzpenjanjem na desnico Boga Očeta rekel: “Pojdite in oznanjujte vsem narodom,” so se učenci pomirili. Vendar še vedno dvomijo: ne vejo, kaj storiti, in se zberejo ob Mariji, Kraljici apostolov, da bi se spremenili v goreče glasnike resnice, ki bo odrešila svet.


[Natisni]
 
[Pošlji]
 
[Dlančnik]
 
[Shrani]
 
Zamenjaj jezik::
Nazaj Naprej