Drznost

Ne bodite duše ozkih poti, mladoletni moški ali ženske, kratkovidni, nezmožni zaobjeti naše nadnaravno krščansko obzorje kot božji otroci. Bog in drznost!

Drznost ni neprevidnost, niti nepremišljena vratolomnost, niti preprosta smelost.

Drznost je srčnost, kardinalna krepost, potrebna za življenje duše.

Odločil si se, bolj zaradi razmisleka kot iz gorečnosti in navdušenja. Čeprav si si želel čustev, ni bilo prostora zanje: izročil si se, ko si se prepričal, da tako hoče Bog.

In od tistega trenutka nisi več “občutil” nobenega resnega dvoma; pač pa mirno, vedro veselje, ki na trenutke kar prekipeva. Tako Bog poplača drznost ljubezni.

Prebral sem pregovor, zelo razširjen v nekaterih deželah: “Svet je od Boga, Bog pa ga daje v najem pogumnim,” in to mi je dalo misliti.

— Kaj čakaš?

Nisem apostol, kot bi moral biti. Sem … boječnež.

— Ali nisi morda plašen, ker je tvoja ljubezen majhna? — Reagiraj!

Težave so ti vzele pogum in postal si “previden, zmeren in objektiven”.

— Spomni se, da si zmeraj preziral te besede, če so sinonimi za strahopetnost, plahost in udobje.

Strah? Značilen je za tiste, ki vejo, da delajo slabo. Zate — nikoli.

Obstaja znatno število kristjanov, ki bi bili apostoli …, če jih ne bi bilo strah.

To so isti, ki se kasneje pritožujejo, ker jih Gospod — kot pravijo! — zapusti. Kaj pa oni delajo z Bogom?

Veliko nas je; z božjo pomočjo lahko pridemo kamorkoli, pravijo navdušeni.

— Zakaj potem obupuješ? Z božjo milostjo lahko postaneš svet in to je pomembno.

Kadar nas peče vest zaradi opustitve kakšnega dobrega dejanja, je to znak, da je Gospod hotel, da tega ne bi opustili.

— Zares. Poleg tega bodi prepričan, da bi ga z božjo milostjo “mogel” storiti.

Ne pozabimo: pri izpolnjevanju božje volje gremo preko težav … ali pod njimi … ali mimo njih. Vendar … jih premagamo!

Pri delu za širjenje apostolske dejavnosti beseda “ne” nikoli ni dokončen odgovor. Vztrajajte!

Preveč si “oprezen” ali pa premalo “nadnaraven” in zato se delaš pametnega. Ne izumljaj “zaprek” sam sebi niti ne skušaj vseh razrešiti.

— Kdor te posluša, bo morda manj “pameten” ali bolj “velikodušen” od tebe, in ker računa na Boga, ti ne bo ugovarjal s tolikimi “ampak”.

Obstajajo načini ravnanja, ki so tako previdni, da z eno besedo pomenijo bojazljivost.

Prepričaj se: kadar delamo za Boga, ni težav, ki jih ne bi bilo mogoče premagati, niti malodušja, zaradi katerega bi opustili nalogo, niti neuspehov, vrednih tega imena, pa naj se izid zdi še tako brezploden.

Tvoja vera je premalo dejavna. Lahko bi rekli, da je bolj vera pobožneža kot vera človeka, ki se bori za svetost.

Vedrost! Drznost!

S tema dvema krepostma razženi peto kolono mlačnežev, bojazljivcev, izdajalcev.

Zagotavljal si mi, da se hočeš boriti brez predaha. Sedaj pa prihajaš s povešeno glavo.

Glej, tudi zgolj človeško gledano je dobro, da zate ni vse že razrešeno, brez zapletov. Nekaj — mnogo! — boš moral doprinesti ti. Kako boš sicer “postal” svet?

Ne poženeš se v delo v tisti nadnaravni dejavnosti, ker — tako praviš ti — se bojiš, da ne znaš ugajati, da boš napravil kak ponesrečen korak. — Če bi mislil več na Boga, bi ti nesmisli izginili.

Včasih pomislim, da peščica sovražnikov Boga in njegove Cerkve živi od strahu mnogih dobrih ljudi, in zelo me je sram.

Ko sva se pogovarjala, je zatrjeval, da noče nikdar zapustiti koče, v kateri živi, ker raje prešteva tramove “svoje” izbe kakor zvezde neba.

— Mnogo je takih, ki so nezmožni pustiti ob strani svoje majhne stvari, da bi dvignili oči proti nebu. Čas je že, da pridobijo pogled večje širine!

Razumem nadnaravno in človeško veselje tistega človeka, ki ga je doletela sreča biti v prednji četi božje setve.

“Čudovito je, ko se čutiš edinstvenega, da bi vzbudil celo mesto in njegovo okolico,” si je prepričan ponavljal.

— Ne čakaj, da pridejo drugi ali da boš imel na razpolago več sredstev: duše te potrebujejo danes, zdaj.

Bodi pogumen v svoji molitvi in Gospod te bo iz pesimista spremenil v optimista; iz bojazljivca v drzneža; iz malodušneža v človeka vere, v apostola!

Težave, ki so te prej mučile — zdele so se ti kot visoka gorovja —, so popolnoma izginile, po božje so se razrešile kot takrat, ko je Gospod vetru in vodam ukazal, naj se umirijo.

— In pomisli, da si še vedno dvomil!

“Ne pomagajte toliko Svetemu Duhu!” mi je pravil prijatelj v šali, vendar z veliko strahu.

— Odgovoril sem: Mislim, da “mu pomagamo” malo.

Kadar vidim toliko strahopetnosti, toliko lažne previdnosti … pri moških in ženskah, gorim v želji, da bi jih vprašal: Torej sta vera in zaupanje za pridiganje, ne pa za življenje?

Znašel si se v drži, ki se ti zdi precej čudna: po eni strani si malodušen, ko pogledaš navznoter; po drugi pa prepričan, navdušen, ko pogledaš navzgor.

— Ne skrbi, to je znak, da se bolje spoznavaš in — to pa je pomembno! — da bolje spoznavaš Njega.

Si videl? — Z Njim si zmogel! Čému se čudiš?

— Bodi prepričan: prav nič se ti ni treba čuditi. Z zaupanjem v Boga — z resničnim zaupanjem! — postanejo stvari lahke. Poleg tega pa so meje domišljije na koncu vedno presežene.

Hočeš živeti sveto drznost, da bi potem Bog deloval preko tebe? — Zateci se k Mariji in ona te bo spremljala na poti ponižnosti, tako da boš pred nemogočim za človeški razum znal odgovoriti s tistim “fiat!” — zgôdi se, ki zemljo združuje z nebesi.