Pokora

Naš Gospod Jezus to hoče: treba mu je slediti od blizu. Ni druge poti. To je delo Svetega Duha v vsaki duši — v tvoji duši: bodi poslušen, ne postavljaj ovir Bogu, dokler tvojega ubogega mesa ne spremeni v razpelo.

Če pride mnogokrat iz ust beseda ljubezen, ne da bi bila podprta z drobnimi žrtvami, postane utrujajoča.

Mrtvičenje je v vsakem pogledu izrednega pomena.

— V človeškem merilu, kajti kdor ne zna obvladati samega sebe, ne bo nikoli pozitivno vplival na druge, okolje ga bo premagalo, kakor hitro bo ugajalo njegovim osebnim okusom: to bo človek brez energije, nesposoben velikega napora, ko bo ta potreben.

— V božjem merilu: se ti ne zdi pravično, da s temi majhnimi dejanji pokažemo svojo ljubezen in naklonjenost Njemu, ki je za nas dal vse?

Duh mrtvičenja bolj kot izraz ljubezni vzklije kot ena izmed njenih posledic. Če odpoveš v teh drobnih preizkušnjah, priznaj, se zamaje tvoja ljubezen do Ljubezni.

Nisi opazil, da duše, ki se mrtvičijo, zaradi svoje preprostosti celo na tem svetu bolj uživajo dobre stvari?

Brez mrtvičenja ni sreče na zemlji.

Ko se boš odločil za mrtvičenje, se bo izboljšalo tvoje notranje življenje in boš mnogo bolj plodovit.

Ne smemo pozabiti: v vseh človeških dejavnostih morajo biti moški in ženske, v katerih življenju in delih je Kristusov križ, povzdignjen, viden, zadoščevalen; znamenje miru, veselja; znamenje odrešenja, edinosti človeškega rodu, ljubezni, ki jo je Bog Oče, Bog Sin in Bog Sveti Duh, presveta Trojica, izkazala in jo še naprej izkazuje človeštvu.

“Se ne boste smejali, oče, če vam povem, da sem se — pred nekaj dnevi — zalotil, ko sem sam od sebe kot žrtev Gospodu izročal čas, ki sem ga moral nameniti popravilu pokvarjene igrače enega izmed mojih malih?”

— Sploh se ne smejim, ampak se veselim! Kajti s to ljubeznijo Bog poskrbi za popravilo naših pomanjkljivosti.

Mrtviči se, vendar ne bodi zanemarjen niti zagrenjen. — Bodi zbran, vendar ne boječ.

Dan brez mrtvičenja je izgubljen dan, ker ni bilo samozatajevanja, ker nismo živeli žgalne daritve.

Se nisi kdaj, v kakšni stvari, odrekel svojim okusom, svojim kapricam? — Ta, ki to želi od tebe, je pribit na križ — trpi z vsemi svojimi čuti in sposobnostmi — in trnova krona pokriva njegovo glavo … zate.

Nastopaš kot izvrsten teoretik … — Vendar ne popustiš niti v brezpomembnih malenkostih! — Ne verjamem v tega tvojega duha mrtvičenja!

Skrb za majhne stvari pomeni stalno mrtvičenje, pot, da drugim napravimo življenje prijetnejše.

Raje imam krepost kot strogost, pove Jahve z drugimi besedami izvoljenemu ljudstvu, ki se vara z določenimi zunanjimi predpisi.

— Zato moramo gojiti pokoro in mrtvičenje kot resničen izraz ljubezni do Boga in do bližnjega.

V meditaciji Kristusovo trpljenje izstopi iz hladnih zgodovinskih okvirov ali iz pobožnega premišljevanja, da se pojavi pred očmi kot strašno, utesnjujoče, kruto, krvavo …, polno ljubezni.

— In človek začuti, da greh ni omejen na majhno “pravopisno napako”, ampak pomeni križati, prebosti z udarci kladiva roke in noge Božjega Sina in storiti, da mu poči srce.

Če zares želiš biti spokorna duša — spokorna in vesela —, moraš bolj kot vse drugo braniti svoj dnevni čas molitve — zaupne, velikodušne, neprekinjene molitve — in prizadevati si moraš, da to ne bo kar na vrat na nos, temveč ob določeni uri, če je le mogoče. Ne popuščaj v teh podrobnostih.

Bodi suženj tega vsakodnevnega češčenja Boga in zagotavljam ti, da boš čutil nenehno veselje.

Kristjan vedno slavi zmago na križu, v svoji odpovedi, ker pusti, da deluje božja vsemogočnost.

Kadar se spominjaš svojega preteklega življenja, ki je minilo brez napora in brez slave, pomisli, koliko časa si izgubil in kako ga lahko nadoknadiš: s pokoro in z večjo predanostjo.

Ob misli na vse, kar bo v tvojem življenju ostalo brez vrednosti, ker ni bilo izročeno Bogu, bi se moral počutiti kot skopuh: hrepeneč po tem, da bi vse pobral, da tudi nobene bolečine ne bi pustil neizkoriščene. — Če namreč človeka spremlja bolečina, kaj je drugega kot neumnost, če jo zapravi?

Imaš duha ugovarjanja, nasprotovanja? … Dobro, uveljavljaj ga z ugovarjanjem, z nasprotovanjem samemu sebi!

Medtem ko sveta družina počiva, se Jožefu prikaže angel z naročilom, naj pobegnejo v Egipt. Marija in Jožef vzameta Otroka in se odpravita na pot brez odlašanja. Ne upirata se, ne opravičujeta se, ne čakata, da mine noč … Reci naši materi sveti Mariji ter našemu očetu in gospodu svetemu Jožefu, da hočemo brez obotavljanja ljubiti vsakršno pasivno pokoro.

To število zapišem zato, da bova ti in jaz končala knjigo z nasmehom in da se bodo pomirili tisti cenjeni bralci, ki so iz preproščine ali iz hudobnosti iskali kabalistično skrivnost v 999 točkah Poti.

To poglavje v drugem jeziku