Odgovornost

Če bi kristjani zares živeli skladno s svojo vero, bi prišlo do največje revolucije vseh časov … Učinkovitost soodreševanja je odvisna tudi od vsakogar izmed nas! — Premisli o tem.

Čutil se boš popolnoma odgovornega, ko boš razumel, da imaš pred Bogom samo dolžnosti. Bo že On poskrbel, da ti podeli pravice!

Ko bi se le navadil dnevno ukvarjati z drugimi, tako predano, da bi pozabil, da obstajaš!

Misel, ki ti bo pomagala v težkih trenutkih: kolikor bolj se krepi moja zvestoba, toliko bolj bom drugim pomagal rasti v tej kreposti. — In kako privlačno je, če čutimo, da drug drugega podpiramo!

Ne bodi “teoretik”. Naše življenje mora dnevno spreminjati tiste veličastne ideale v vsakodnevno, junaško in plodovito resničnost.

Kar je staro, si dejansko zasluži spoštovanje in zahvalo. Iz tega se učimo. Upoštevamo tudi te izkušnje. Vendar ne pretiravajmo: vsaka stvar ob svojem času. Se mar oblačimo v jopič in pumparice ter nosimo na glavi zaprašeno lasuljo?

Ne jezi se. Neodgovorno obnašanje mnogokrat bolj pomeni pomanjkanje razumnosti ali izobrazbe, kot pa primanjkljaj dobrega duha.

Treba bo od učiteljev, od vodij, zahtevati, da te praznine zapolnijo z odgovornim izpolnjevanjem svoje dolžnosti.

— Treba bo, da se izprašaš …, če se na katerem od teh položajev nahajaš ti.

Nahajaš se v veliki nevarnosti, da bi ti bilo dovolj, če živiš — ali pa misliš, da moraš živeti — kot “priden otrok”, ki stanuje v urejeni hiši, brez težav, ki ne pozna drugega kot srečo.

To je karikatura nazareškega doma: Kristus, ker je prinesel srečo in red, je šel ven in širil te zaklade med moške in ženske vseh časov.

Zelo razumljivo se mi zdi tvoje hrepenenje, da bi vse človeštvo spoznalo Kristusa. Vendar začni pri odgovornosti, da rešiš duše ljudi, ki živijo ob tebi, da posvečuješ vsakega izmed svojih tovarišev pri delu ali študiju … — To je glavno poslanstvo, ki ti ga je Gospod zaupal.

Obnašaj se, kot da bi bilo od tebe, izključno od tebe, odvisno vzdušje v okolju, kjer delaš: delavno, veselo vzdušje, polno božje navzočnosti in nadnaravnega pogleda.

— Ne razumem tvoje brezvoljnosti. Če zadeneš ob nekoliko težavnejšo skupino kolegov — ki je morda postala težavna zaradi tvojega zanemarjanja —, se narediš nevednega, se potuhneš in si misliš, da so mrtva teža, balast, ki nasprotuje tvojim apostolskim načrtom, da te ne bodo razumeli …

— Kako naj te slišijo, če poleg tega, da jih imaš rad in jim služiš s svojo molitvijo in mrtvičenjem, z njimi tudi ne govoriš? …

— Koliko presenečenj te čaka tistega dne, ko se boš odločil spregovoriti z enim, z drugim in še z enim več! Poleg tega, če se ne spremeniš, bodo lahko po pravici s prstom pokazali nate in vzkliknili: “Hominem non habeo!” — Nikogar nimam, ki bi mi pomagal!

Poslušaj me: svete reči, kadar nanje gledamo sveto, kadar jih vsak dan sveto živimo …, se ne spremenijo v “vsakdanje” stvari. Vse, kar je Jezus Kristus delal na tej zemlji, je bilo človeško in božje!

Praviš, da se ne moreš prilagoditi življenju po veri množice tako kot drugi. — Zares, imeti moraš osebno vero: s čutom za odgovornost.

Presveta Trojica ti naklanja svojo milost in pričakuje, da jo boš odgovorno izkoristil. Ob tolikšnih dobrinah ni prostora za udobno, počasno, lenobno držo …, saj te poleg tega čakajo duše.

Zate, ki te muči hud problem. — Če se stvar prav zastavi, to pomeni z vedrim in odgovornim nadnaravnim pogledom, se rešitev vedno najde.

Ko vzamejo otroka v naročje, matere — dobre matere — poskrbijo, da na obleki nimajo zaponk, ki bi lahko ranile tisto bitje … Z dušami moramo ravnati z vso milino … ter z vso silo, ki je potrebna.

“Custos, quid de nocte!” — Stražar, pozor!

Ko bi se le navadil tudi ti na svoj dan straže v tednu: da bi se bolj predal, da bi z bolj ljubeznivo čuječnostjo živel vsako podrobnost, da bi opravljal malo več molitve in mrtvičenja.

Glej, sveta Cerkev je kakor velika vojska, pripravljena na bitko. In znotraj te vojske ti braniš “fronto”, kjer prihaja do napadov, do boja, do protinapadov. Razumeš?

Ta pripravljenost te bo približala Bogu in te spodbujala, da boš svoje dneve drugega za drugim spreminjal v dneve straže.

Na hrbtni strani “izgubljenega” poklica ali odklonilnega odgovora na tiste nenehne klice milosti je treba videti dopuščajočo voljo Boga. — Gotovo, toda če smo iskreni, nam je jasno, da to ne predstavlja niti upravičenja niti olajševalne okoliščine, kajti na sprednji strani vidimo osebno neizpolnjevanje božje volje, ki nas je iskala zase, a ni našla odziva.

Če zares ljubiš svojo domovino — in prepričan sem, da jo —, boš v primeru prostovoljnega nabiranja vojakov za obrambo pred bližajočo se nevarnostjo brez obotavljanja vpisal svoje ime. V trenutkih izrednega stanja, o tem sem ti že pisal, so koristni vsi: moški in ženske; stari, zreli, mladi in celo mladoletni. Ob strani ostanejo le nesposobni in otroci.

Vsak dan je sklican ne le prostovoljni nabor — to je malo —, temveč splošna mobilizacija duš za obrambo Kristusovega kraljestva. In sam Kralj, Jezus, te je izrecno poklical po imenu. Prosi te, da se boriš v božjih bitkah in da njegovi službi posvetiš, kar je najvišjega v tvoji duši: svoje srce, svojo voljo, svoj razum, vse svoje bitje.

— Poslušaj me: meso, ob tvoji čistosti življenja in posebej ob zaščiti Device Marije, ne predstavlja težave. — Boš mar tak strahopetec, da se boš skušal izogniti klicu z opravičilom, da je bolno tvoje srce, tvoja volja ali razum? … Se nameravaš upravičevati in ostati v zalednih enotah?

— Gospod hoče iz tebe napraviti orodje za prednjo stražo — to si že sedaj — in če obrneš hrbet, si zaslužiš samo še pomilovanje, kot izdajalec!

Če bi bil čas le zlato …, bi ga morda lahko izgubljal. — Toda čas je življenje in ti ne veš, koliko ti ga še ostane.

Gospod je spreobrnil Petra — ki ga je trikrat zatajil — brez kakršnegakoli očitka: s pogledom ljubezni.

— Z istimi očmi nas Jezus gleda po naših padcih. Ko bi mu le mogli reči kakor Peter: “Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim!” in bi spremenili svoje življenje.

Trdijo, da v imenu ljubezni obzirno in razumevajoče ravnajo s tistimi, ki napadajo.

— Boga prosim, naj ta obzirnost in to razumevanje ne bosta krinka … njihovih človeških ozirov, njihovega udobja, ki dopušča zla dejanja! Kajti tedaj … bi bila njihova obzirnost in razumevanje zgolj sokrivda pri žalitvi Boga.

Ne moremo eni duši pomagati k spreobrnjenju, če bi se za ceno tega mnoge druge lahko izpridile.

Če bi kdo privolil, da skupaj z jagnjeti gojijo volkove …, bi si mogel zlahka predstavljati, kakšna usoda bi čakala njegova jagnjeta.

Kadar se povprečni ljudje, povprečni glede razuma in glede krščanskega duha, povzpnejo na oblast, se obdajo z neumneži: njihova nečimrnost jih napačno prepričuje, da tako nikdar ne bodo izgubili prevlade.

Razumni pa se, ravno nasprotno, obdajo z učenimi ljudmi — ki znanju dodajo čistost življenja — in jih spreminjajo v vodstvene osebe. Njihova ponižnost jih ne prevara, kajti s poviševanjem drugih rastejo tudi sami.

Ni razumno povzdigovati nepreizkušene ljudi do pomembnih vodstvenih nalog, da bi videli, kaj iz tega nastane. — Kot da bi skupno dobro lahko bilo odvisno od škatle presenečenj!

Postavljen si na oblast, pa se ravnaš po tem, kaj bodo rekli ljudje? Stara pokveka! — Najprej te mora skrbeti, kaj bo rekel Bog; potem — daleč na drugem mestu, včasih pa sploh ne — boš moral pretehtati, kaj bi lahko mislili drugi. “Vsakega torej,” pravi Gospod, “ki bo priznal mene pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih. Kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.”

Ti, ki zasedaš odgovorno mesto, se pri izvrševanju svoje naloge spominjaj: kar je osebno, propade skupaj s človekom, ki se je napravil za nepogrešljivega.

Temeljno pravilo dobrega vodenja: razdeljevanje odgovornosti, ne da bi to pomenilo iskanje udobja ali anonimnosti. Vztrajam, razdeljevanje odgovornosti; z zahtevo, da vsakdo odgovarja za svojo zadolžitev, da bi lahko “podal obračun” Bogu; in dušam, če je potrebno.

Pri reševanju zadev si prizadevaj, da ne bi nikdar pretiraval v pravičnosti in pri tem celo pozabil na ljubezen.

Odpornost verige se meri po njenem najšibkejšem členu.

O nobenem izmed svojih podrejenih ne reci: Ni koristen.

— Ti si tisti, ki ni koristen, ker ga ne znaš postaviti na mesto, kjer bi delal dobro.

Zavračaj hlepenje po časteh; raje usmeri pogled na orodja, na dolžnosti in na učinkovitost.

— Tako ne boš hrepenel po položajih, če pa ti bodo dani, jih boš jemal kot to, kar so: zadolžitve v služenju dušam.

Ob uri zaničevanja in križa je Devica Marija tam, ob svojem Sinu, odločena slediti njegovi usodi. — Znebimo se strahu pred tem, da bi ravnali kot odgovorni kristjani, kadar to ni udobno v okolju, v katerem se gibljemo: Ona nam bo pomagala.