Josemaría Escrivá Obras
 
 
 
 
 
 
  Brazda > Napuh > Pog 22
696

Izruvati samoljubje s korenino vred in tja postaviti ljubezen do Jezusa Kristusa — v tem temelji skrivnost učinkovitosti in sreče.


697

Čeprav zatrjuješ, da mu slediš, skušaš na tak ali drugačen način vedno delati “ti”, po “tvojih” načrtih, samo s “tvojimi” močmi. — Toda Gospod je rekel: “Sine me nihil!” — brez Mene, ne moreš ničesar storiti.


698

Niso ti priznali tega, kar ti imenuješ tvoja “pravica”, kar sem ti jaz prevedel kot tvoja “pravica do napuha” ... Ubogi burkež! — Ker se nisi mogel braniti — napadalec je bil silen —, si občutil bolečino klofut. — A kljub vsemu se ne naučiš ponižnosti.

Sedaj te obdolžuje tvoja vest: imenuje te napuhnjenca ... in strahopetca. — Zahvali se Bogu, ker počasi že začenjaš slutiti svojo “dolžnost ponižnosti”.


699

Poln si sebe, sebe, sebe ... — In ne boš učinkovit, dokler ne postaneš poln Njega, Njega, Njega, tako da boš nastopal “in nomine Domini” — v imenu in z močjo Boga.


700

Kako boš sledil Kristusu, če se vrtiš samo okrog samega sebe?


701

Nepotrpežljiva in neurejena skrb za poklicno vzpenjanje lahko zakriva samoljubje pod pretvezo “služenja dušam”. Lažnivo — natanko tako kot sem zapisal — si ustvarjamo opravičila, da ne smemo zamuditi določenih priložnosti, določenih ugodnih okoliščin ...

Obrni svoj pogled k Jezusu: On je “Pot”. Tudi v času njegovih skritih let so se pojavljale priložnosti in “zelo ugodne” okoliščine, ko bi lahko predčasno začel s svojim javnim življenjem. Pri dvanajstih letih, na primer, ko so se učitelji postave čudili njegovim vprašanjem in njegovim odgovorom ... Toda Jezus Kristus izpolni voljo svojega Očeta in čaka: uboga!

— Kadar se vsiljujejo takšni vzgibi — morda tudi želje po prebegu —, takrat ne izgúbi tiste svete ambicije, da cel svet privedeš k Bogu, in spomni se, da si tudi ti na vrsti, da ubogaš in se ukvarjaš s tistim skritim, nič kaj sijajnim opravilom, dokler ti Gospod ne naroči česa drugega: On ima svoj čas in svoja pota.


702

Za nespametne in napuhnjene se izkažejo vsi tisti, ki svojo prednost — ki jim jo daje denar, poreklo, poklicna raven, položaj, umska sposobnost ... — zlorabljajo za poniževanje tistih, ki jim je bila sreča manj naklonjena.


703

Napuh prej ali slej vpričo ljudi poniža “še tako možatega” moža, ki nastopa kot prevzetna lutka brez možganov in jo gibljejo niti, ki jih vleče satan.


704

Z domišljavostjo ali s preprostim širokoustenjem mnogi vzdržujejo nekakšen “črni trg”, na katerem umetno povzdigujejo lastne osebne vrednote.


705

Položaji ... Zgoraj ali spodaj? — Kaj ti to mar! ... Ti — tako zagotavljaš — si prišel, da bi bil koristen, da bi služil, s popolno razpoložljivostjo. Obnašaj se temu primerno.


706

Govoriš, kritiziraš ... Zdi se, da se brez tebe nič ne naredi dobro.

— Ne jezi se, če ti rečem, da se vedeš kot aroganten oblastnik.


707

Če te dober prijatelj vdano in ljubeznivo na samem opozori na zadeve, ki omadežujejo tvoje vedenje, se v tebi dvigne prepričanje, da se moti: ne razume te. S to lažno prepričanostjo, ki je otrok tvoje nadutosti, boš zmeraj nepopravljiv.

— Zbujaš mi obžalovanje; manjka ti odločnosti za iskanje svetosti.


708

Zloben, sumničav, zapleten, nezaupljiv, oprezen ... pridevniki, ki si jih vse zaslužiš, čeprav so ti nadležni.

— Popravi se! Zakaj bi morali biti drugi vedno slabi ..., ti pa dober?


709

Sam si ..., pritožuješ se ..., vse ti je nadležno. — Ker te tvoja sebičnost ločuje od tvojih bratov in ker se ne približaš Bogu.


710

Zmeraj zahtevaš, da ti vidno posvečajo pozornost! ... Predvsem pa, da ti posvečajo več pozornosti kot drugim!


711

Zakaj si domišljaš, da ima vse, kar ti rečejo, še nek drug pomen? ... S svojo občutljivostjo stalno omejuješ delovanje milosti, ki jo prejemaš — ne dvomi v to — preko besede tistih, ki se borijo, da bi svoja dejanja uskladili s Kristusovim idealom.


712

Dokler boš prepričan, da morajo drugi vedno živeti v polni pozornosti do tebe, dokler se ne boš odločil služiti — se skriti in izginiti —, bo življenje s tvojimi brati, s tvojimi kolegi, s tvojimi prijatelji, stalen vir neprijetnosti, slabe volje ..., napuha.


713

Sovraži širokoustenje. — Zavračaj nečimrnost. — Bojuj se proti ošabnosti, vsak dan, v vsakem trenutku.


714

Ubogi prevzetneži trpijo zaradi tisoč drobnih neumnosti, ki jih njihovo samoljubje napravlja velikanske in ki grejo mimo drugih neopazne.


715

Misliš, da drugi niso bili nikoli stari dvajset let? Misliš, da jih ni družina nikoli omejevala zaradi mladoletnosti? Misliš, da so jim bile prihranjene težave — drobne ali ne tako drobne —, ob katere se spotikaš? ... Ne. Šli so skozi iste okoliščine, ki jih sedaj preživljaš ti in — s pomočjo milosti — so postali zreli, tako da so z velikodušno vztrajnostjo teptali svoj “jaz”, popuščali, v čemer se lahko popušča, in ohranili lojalnost, brez prevzetnosti in brez zadajanja ran — z vedro ponižnostjo —, kadar ni bilo mogoče popustiti.


716

Ideološko si zelo katoliški. Vzdušje v študentskem domu ti je všeč ... Škoda, da maša ni ob dvanajstih, predavanja pa popoldne, da bi lahko študiral po večerji, ko bi si privoščil kozarček konjaka ali dva! — To tvoje “katolištvo” ne ustreza resnici, ostaja v preprostem malomeščanstvu.

— Ne razumeš, da tako ne moreš razmišljati pri svojih letih? Pojdi ven iz svojega udobja, iz svojega samooboževanja ..., in se prilagodi potrebam drugih, stvarnosti, ki te obdaja, pa boš zares živel katolištvo.


717

“Ta svetnik,” je rekel človek, ki je podaril kip svetnika za cerkev, “mi dolguje vse, kar on je.”

Ne misli, da je to zgolj karikatura; saj tudi ti meniš — tako se vsaj zdi po tvojem obnašanju —, da si z Bogom opravil, če nosiš svetinjice ali bolj ali manj rutinsko opravljaš nekaj pobožnosti.


718

Naj vidijo moja dobra dela! ... — Toda ali ne vidiš, da izgleda, kot da jih nosiš v košari za staro šaro, da bi ljudje občudovali tvoje dobre lastnosti?

Poleg tega pa ne pozabi na drugi del Jezusove zapovedi: “... in slavijo vašega Očeta, ki je v nebesih.”


719

“Meni samemu, z občudovanjem, ki si ga dolgujem.” — To je zapisal na prvo stran neke knjige. In isto bi lahko natisnili še mnogi drugi ubogi ljudje na zadnjo stran svojega življenja.

Kakšna škoda, če ti in jaz živiva in končava tako! — Resno se izprašajva.


720

Nikdar ne zavzemaj drže zadostnosti glede zadev Cerkve, niti glede ljudi, tvojih bratov ... Nasprotno pa je ta drža lahko potrebna pri nastopanju v družbi, ko gre za obrambo interesov Boga in duš, kajti tu ne gre več za zadostnost, marveč za vero in srčnost, ki ju bomo živeli z vedro in ponižno gotovostjo.


721

Brezobzirno, otročje in nespametno je o drugih govoriti ustrežljivo ali hvaliti njihove dobre lastnosti, kadar so sami navzoči.

— Tako se spodbuja domišljavost in tveganje, da se “krade” slava Bogu, ki Mu vse dolgujemo.


722

Prizadevaj si, da bo tvoj dober namen vedno spremljala ponižnost. Kajti pogosto se dobrim namenom pridruži trdost v sodbah, skoraj nezmožnost popuščanja in nekakšen oseben, narodnosten ali skupinski ponos.


723

Ne obupuj pred svojimi zmotami: ukrepaj.

— Brezplodnost ni toliko posledica napak — predvsem, če se človek pokesa —, kolikor je posledica napuha.


724

Če si padel, vstani z več upanja ... Le samoljubje ne razume, da napaka, kadar se popravi, pomaga k samospoznanju in ponižnosti.


725

“Za nič nismo koristni.” — Pesimistična in lažniva trditev. — Če človek hoče, lahko z božjo milostjo — to je vnaprejšnja in temeljna zahteva — doseže, da je kot dobro orodje koristen v mnogih podvigih.


726

Zamislil sem se nad trdimi, vendar nedvomnimi besedami tistega božjega moža, ko je gledal nadutost nekega bitja: “Oblači se v isto kožo kot hudič, v napuh.”

In v duši sem kot nasprotje začutil iskreno željo, da bi oblekel krepost, ki jo je oznanjal Jezus Kristus, “quia mitis sum et humilis corde” — krotak sem in v srcu ponižen; in ki je pritegnila pogled presvete Trojice na svojo Mater in našo Mater: ponižnost, zavedanje in občutenje naše ničnosti.


[Natisni]
 
[Pošlji]
 
[Dlančnik]
 
[Shrani]
 
Zamenjaj jezik::
Nazaj Naprej