Josemaría Escrivá Obras
 
 
 
 
 
 
  Brazda > Človeški oziri > Pog 2
34

Kako je mogoče, da si kdo želi ugajati Bogu in istočasno ne trčiti z okoljem, kadar gre za obrambo resnice? To sta dve nasprotujoči si stvari: ali eno ali drugo! Žrtev mora biti žgalna daritev, treba je sežgati vse ..., vključno s tistim “Kaj bodo rekli?”, vključno s tem, kar imenujejo ugled.


35

Kako jasno sedaj vidim, da je “sveta predrznost” zelo globoko zakoreninjena v evangeliju! Izpolni božjo voljo ... in se spomni zasramovanega Jezusa, opljuvanega in pretepenega Jezusa, ki so ga gnali pred sodišča človečkov ... ter molčečega Jezusa!! — Sklep: povesiti pogled pred sramotenjem in — v pripravljenosti tudi na ponižanja, ki bodo brez dvoma prišla — nadaljevati z božjo nalogo, ki nam jo je usmiljena ljubezen našega Gospoda hotela zaupati.


36

Grozljiva je škoda, ki jo lahko povzročimo, če se prepustimo strahu ali sramežljivosti, da bi se pokazali kot kristjani v običajnem življenju.


37

Za nekatere ljudi se zdi, kot da bi čutili potrebo po obrambi, kadar govorijo o Bogu ali apostolatu. Morda zato, ker niso odkrili vrednosti človeških kreposti, po drugi strani pa je v njih preveč duhovne popačenosti in strahopetnosti.


38

Nesmiselno je pričakovati, da bomo vsakomur ugajali. Nezadovoljstvo, ljudje, ki nasprotujejo, to bo vedno obstajalo. Poglej, kako to povzame ljudska modrost: “Kar ugaja ovci, ne ugaja volku.”


39

Ne obnašaj se kot tisti, ki se ustrašijo sovražnika, katerega moč je le v njegovem “napadalnem jeziku”.


40

Razumeš delo, ki se opravlja ..., zdi se ti dobro (!). Vendar se skrbno trudiš, da ne bi sodeloval, še bolj pa si prizadevaš preprečiti, da bi drugi videli ali mislili, da sodeluješ.

— Rekel si mi, da te je strah, da bi te imeli za boljšega, kot si! — Ali te ni morda strah tega, da bi Bog in ljudje od tebe zahtevali več doslednosti?


41

Zdelo se je, da je popolnoma odločen ...; toda ko je v roko vzel pero, da bi prekinil s svojo zaročenko, je zmagala neodločnost in pošel mu je pogum. Zelo človeško in razumljivo, so dejali drugi. Očitno, po mnenju nekaterih, zemeljske ljubezni ne spadajo k temu, kar je treba zapustiti, da bi popolnoma sledili Kristusu, kadar On to zahteva.


42

Nekateri zaidejo zaradi slabotnosti — zaradi krhkosti ilovice, iz katere smo narejeni —, vendar ohranijo neokrnjenost glede nauka.

To so isti ljudje, ki z božjo milostjo pokažejo junaški pogum in ponižnost, ko priznajo svojo zmoto in — goreče — branijo resnico.


43

Nekateri vero in zaupanje v Boga imenujejo nepremišljenost in predrznost.


44

Zaupati v Boga je norost ...! pravijo. — Ali ni večja norost zaupati v samega sebe ali v druge ljudi?


45

Pišeš mi, da si se končno približal spovednici in da si izkusil ponižanje, ker si nesnago svojega življenja moral odpreti — tako praviš — pred “človekom”.

— Kdaj boš izkoreninil to prazno spoštovanje, ki ga čutiš do samega sebe? Tedaj boš šel k spovedi vesel, da se lahko pokažeš takšen, kot si, pred tem maziljenim “človekom” — drugim Kristusom, pred samim Kristusom! —, ki ti da odvezo, božje odpuščanje.


46

Bodimo dovolj pogumni, da javno in nenehno živimo v skladu z našo sveto vero.


47

Ne moremo biti skrajneži glede trdnosti cerkvenega nauka, so mi govorili s pridihom ravnodušnosti.

Potem ko sem jim pojasnil, da tisti, ki pozna Resnico, ni skrajnež, so razumeli svojo zmoto.


48

Da bi se prepričali, kako smešno je jemati modo kot načelo ravnanja, je dovolj, če si ogledamo nekaj starinskih portretov.


49

Všeč mi je, da imaš rad procesije, vse zunanje izraze naše matere svete Cerkve, ki izkazujejo Bogu čast, ki mu pripada ..., in da jih tudi živiš!


50

“Ego palam locutus sum mundo.” Javno sem oznanjal vsemu svetu, odgovori Jezus Kajfu, ko se približa trenutek, da izroči svoje življenje za nas.

— A kljub temu obstajajo kristjani, ki jih je sram “palam” — odkrito — izkazati čast Gospodu.


51

Ko so se apostoli razkropili in je besneče ljudstvo na vse grlo zakričalo od sovraštva do Jezusa Kristusa, sveta Marija od blizu sledi svojemu Sinu po jeruzalemskih ulicah. Ne zadrži je vpitje množice in ne neha spremljati Odrešenika, medtem ko se vsi udeleženci sprevoda v brezimnosti delajo strahopetno pogumne, da bi trpinčili Kristusa.

Kliči jo na vso moč: “Virgo fidelis!” — Devica zvesta! In prosi jo, da bi mi, ki se razglašamo za božje prijatelje, to bili zares in v vsakem trenutku.


[Natisni]
 
[Pošlji]
 
[Dlančnik]
 
[Shrani]
 
Zamenjaj jezik::
Nazaj Naprej