Resnicoljubnost

Molil si pred razpelom in se odločil: bolje trpeti zaradi resnice, kot da bi resnica morala trpeti zaradi mene.

Mnogokrat je resnica tako neverjetna! … Predvsem zato, ker vedno zahteva skladnost življenja.

Če ti je nadležno, da ti povejo resnico, … zakaj potem sprašuješ?

— Morda pričakuješ, da ti bodo odgovorili s tvojo resnico, da bi upravičil svoje zablode?

Zagotavljaš, da zelo spoštuješ resnico … Zaradi tega vedno zavzameš tako “spoštljivo” distanco?

Ne obnašaj se kot bedak. Nikoli ni fanatizem, če hočeš vsak dan bolje spoznavati, bolj ljubiti in z večjo gotovostjo braniti resnico, ki jo moraš poznati, ljubiti in braniti.

Nasprotno pa — to povem brez strahu — zapadejo v sektaštvo tisti, ki temu razumnemu ravnanju nasprotujejo v imenu neke lažne svobode.

Lahko je — to se je dogajalo že v času Jezusa Kristusa — reči ne: zanikati ali podvomiti o verski resnici. — Ti, ki se razglašaš za katoličana, moraš izhajati iz besede “da”.

— Kasneje boš s pomočjo študija mogel pojasniti razloge za svojo gotovost: da ni nasprotja — ne more ga biti — med Resnico in znanostjo, med Resnico in življenjem.

Ne opuščaj svoje naloge, ne oddaljuj se od poti, četudi bi moral živeti skupaj z ljudmi, ki so polni predsodkov, kakor da bi bil temelj umovanja ali pomen izrazov določen z njihovim obnašanjem ali z njihovimi trditvami.

— Prizadevaj si, da bi te razumeli …, vendar če tega ne dosežeš, pojdi dalje.

Srečal boš ljudi, ki jih boš zaradi njihove otopele trme stežka prepričal … V ostalih primerih pa je vredno truda, da razjasniš nesoglasja in da jih razjasniš z vso potrpežljivostjo, ki bi bila potrebna.

Nekateri ne slišijo — ne želijo slišati — drugega kot besede, ki jih nosijo v svoji glavi.

Za mnoge ljudi sestoji razumevanje, ki ga zahtevajo od drugih, v tem, da vsi prestopijo na njihovo stran.

Ne morem verjeti v tvojo resnicoljubnost, če ne občutiš nelagodja — in to nadležnega nelagodja! — ob najmanjši in najbolj neškodljivi laži, ki nima nič skupnega z majhnostjo niti z neškodljivostjo, saj žali Boga.

Čemu gledaš, poslušaš, bereš in govoriš z nizkotnim namenom ter skušaš zbirati “slábo”, ki se ne nahaja v namenih drugih ljudi, temveč zgolj v tvoji duši?

Kadar ni poštenosti v bralcu, bo ta le stežka odkril poštenost pisca.

Sektaš v vseh dejavnostih drugih ljudi ne vidi drugega kot sektaštvo. Bližnjega meri z bolestno mero svojega srca.

Žal mi je bilo tistega vodstvenega človeka. Slutil je obstoj nekaterih problemov, ki so po drugi strani v življenju razumljivi …, pa se je prestrašil in se vznejevoljil, ko so mu to sporočili. Raje ni vedel zanje, raje je živel v polovični luči ali somraku svojih predstav, da bi ostal miren.

Svetoval sem mu, naj se jih loti s surovostjo in jasnostjo, ravno zato, da bi prenehali obstajati, ter mu zagotovil, da bo potem zares živel v resničnem miru.

Ti ne rešuj problemov, lastnih ali tujih, s tem, da jih ne upoštevaš: to bi bila udobnost, lenoba, odpiranje vrat za delovanje hudiča.

Si izpolnil svojo dolžnost? … Je bil tvoj namen pravilen? … Da? — Potem ne skrbi, če obstajajo nenormalni ljudje, ki odkrivajo zlo, ki ne obstaja drugje kot v njihovem pogledu.

Vprašali so te — kakor v preiskavi —, ali ocenjuješ kot dobro ali slabo tisto svojo odločitev, ki so jo oni imeli za vrednostno neopredeljeno.

In z gotovo vestjo si odgovoril: “Vem samo dvoje: da je moja vest čista in da … se dobro zavedam, kaj me to stane.” Nato pa si še dodal: Bog je smisel in cilj mojega življenja, zato vem, da nič ni vrednostno neopredeljeno.

Razložil si mu svoje ideale in svoje gotovo, trdno ravnanje, ravnanje katoličana; in zdelo se je, da sprejema in razume pot. — Vendar si kasneje ostal v dvomu, ali ne bo svojega razumevanja zadušil s svojimi ne preveč urejenimi navadami …

— Znova ga poišči in mu pojasni, da resnico sprejmemo zato, da bi jo živeli ali skušali živeti.

Kdo so oni, da eksperimentirajo? … Zakaj jih navdaja nezaupanje? mi praviš. — Glej, odgovori jim v mojem imenu, naj jih navda nezaupanje do svoje lastne bede, … in mirno nadaljuj svojo pot.

Zbujajo ti sočutje … — Brez kančka dostojanstva vržejo kamen in skrijejo roko.

Glej, kako jih obsoja Sveti Duh: “Zmedeni in osramočeni bodo vsi, ki kujejo zmote; vse bo prekrila sramota.” Sodba, ki se bo neizprosno izpolnila.

Mnogo jih je, ki obrekujejo in govoričijo proti tisti apostolski ustanovi? … — Dobro, kakor hitro boš ti začel razglašati resnico, bo vsaj eden, ki ne kritizira.

Tudi na najbolj čudovitem in obetavnem žitnem polju je mogoče zlahka nabrati cele samokolnice osata, maka in plevela …

— Za najbolj celovite in odgovorne osebnosti — skozi vso zgodovino — ni manjkalo snovi za polnjenje črnih strani … Pomisli tudi, koliko so govorili in pisali proti našemu Gospodu Jezusu Kristusu.

— Svetujem ti, da — tako kot na žitnem polju — zbiraš belo in zrnato klasje: resnično resnico.

Zate, ki si mi zagotovil, da hočeš imeti čisto vest: ne pozabi, da sprejeti obrekovanje, ne da bi ga izpodbijal, pomeni postati zbiralec smeti.

Ta tvoja težnja — imenuješ jo odprtost —, da zlahka priznavaš katerokoli trditev zoper tistega človeka, brez da bi ga poslušal, ni ravno pravičnost …, še mnogo manj pa ljubezen.

Obrekovanje včasih povzroča škodo tistim, ki ga trpijo … Zares pa onečasti tiste, ki z njim začnejo in ga širijo …, potem pa to breme nosijo na dnu svoje duše.

Zakaj toliko godrnjačev? se boleče sprašuješ … — Nekateri zaradi zmote, zaradi fanatizma ali zaradi zlobnosti. — Toda večji del jih izmišljotino ponavlja iz navade, zaradi površinskosti, iz nevednosti.

Zaradi tega znova vztrajam: kadar ne moreš hvaliti in ni potrebno govoriti, molči!

Kadar obrekovana žrtev trpi v tišini, se “rablji” razbesnijo v svoji pogumni strahopetnosti.

Ne zaupaj tistim brezpogojnim trditvam, če njihovi zagovorniki niso poskusili ali niso hoteli govoriti s prizadeto osebo.

Preiskavo je mogoče izvesti na veliko načinov. Z malo zlobnosti in s poslušanjem šušljanja je hitro mogoče nabrati snovi za deset knjig proti kateremukoli plemenitemu človeku ali dostojni ustanovi. — In toliko bolj, če ta človek ali ustanova deluje učinkovito. — Še bolj pa, če je ta učinkovitost apostolska …

Žalostno je delo teh preiskovalcev, še bolj žalostna pa drža tistih, ki se ponujajo za glasnike teh krivičnih in površinskih trditev.

Oni — je boleče dejal — nimajo Kristusovega uma, ampak Kristusovo masko … Zaradi tega jim manjka krščanskih meril, ne dosežejo resnice in ne dajejo sadov.

Božji otroci ne moremo pozabiti, da je Učitelj oznanil: “Kdor posluša vas, posluša mene …”

— Zato … si moramo prizadevati biti Kristus, nikdar pa njegova karikatura.

V tem primeru, kot v mnogih drugih, se ljudje ženejo — vsi mislijo, da imajo prav — … Bog pa jih vodi; to pomeni: nad njihovim osebnim razumom bo nazadnje zmagala nedoumljiva in nadvse ljubezniva božja Previdnost.

Zato se pusti “voditi” Gospodu, brez da bi se upiral njegovim načrtom, četudi bi nasprotovali tvojim “temeljnim argumentom”.

Boleča izkušnja je opažanje, da se nekateri, ki jih ne zanima učenje, osvajanje zakladov, ki jih je pridobila znanost, posvečajo temu, da bi jo izgradili po svojem okusu, z bolj ali manj samovoljnimi metodami.

Toda ta ugotovitev mora biti zate spodbuda, da podvojiš svoj trud pri preučevanju resnice.

Udobneje kot raziskovati je pisati proti tistim, ki raziskujejo, ali proti tistim, ki doprinašajo nova odkritja v znanosti in tehniki. — Vendar ne moremo dopustiti, da se ti “kritiki” poleg tega potegujejo za naziv absolutnih gospodarjev znanja in mnenja nevednih.

“Ni jasno, ni jasno,” je nasprotoval odločni trditvi drugih … Toda jasna je bila njegova nevednost.

Nadležno ti je, če moraš raniti, povzročati delitve, dokazovati nestrpnosti …, in tako popuščaš na položajih in v točkah — ne gre za hude reči, mi zagotavljaš! —, ki prinašajo zlonosne posledice za mnoge.

Oprosti moji iskrenosti: s takšnim načinom delovanja zapadaš v najbolj neumno in škodljivo nestrpnost — ki ti je tako nadležna —, nestrpnost, ki onemogoča, da bi bila resnica razglašena.

Bog zaradi svoje pravičnosti in svojega usmiljenja — ki sta neskončna in popolna — ravna z isto ljubeznijo in na neenak način z neenakimi otroki.

Zato enakost ne pomeni meriti vse ljudi z istim merilom.

Resnico poveš napol, z mnogimi možnimi razlagami, kar se lahko označi kot … laž.

Dvom — na področju znanosti in ugleda drugih — je rastlina, ki jo je lahko zasejati, a zelo težko izkoreniniti.

Spominjaš me na Pilata: “Quod scripsi, scripsi!” — kar sem zapisal, se ne spreminja …, potem ko je dopustil najstrašnejši zločin. — Neomajen si! Ampak to držo bi moral privzeti prej …, ne potem!

Ohranjanje doslednosti glede lastnih odločitev je krepost. Toda če se sčasoma podatki spremenijo, je prav tako dolžnost doslednosti, da popravimo postavitev in rešitev problema.

Ne zamenjuj svete nepopustljivosti z neotesano trmo.

“Lahko se zlomim, ne pa upognem,” zatrjuješ domišljavo in nekako vzvišeno.

— Dobro me poslušaj: zlomljeno orodje ostane nerabno in pusti odprto pot tistim, ki z navidezno popustljivostjo kasneje vsiljujejo zlonosno nepopustljivost.

“Sancta Maria, Sedes Sapientiae” — sveta Marija, Sedež modrosti. — Pogosto kliči našo Mater na ta način, da bo ona svoje otroke pri njihovem študiju, pri njihovem delu, v njihovem sožitju napolnila z resnico, ki nam jo je prinesel Kristus.

Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
To poglavje v drugem jeziku