Lahkomiselnost

Ko človek jasno pomisli na zemeljske bede in temu obzorju nasproti postavi bogastvo življenja s Kristusom, po mojem mnenju ne najde druge besede, ki bi — na nedvoumen način — označevala pot, ki jo ljudje izbirajo: neumnost, neumnost, neumnost.

Ne gre za to, da bi se večina ljudi zmotila; dogaja se nam nekaj precej hujšega: smo popolni bedaki.

Žalostno, da se nočeš skriti kakor zidak, da bi podpiral zgradbo. Ampak, da postaneš kamen, ob katerega se drugi spotikajo … to se mi pa zdi podlo!

Ne pohujšuj se zaradi slabih kristjanov, ki mrgolijo naokrog, po veri pa ne živijo. Gospod, piše apostol, “bo vsakemu povrnil po njegovih delih”: tebi po tvojih; meni po mojih.

— Če se ti in jaz odločiva, da se bova obnašala dobro, bosta takoj na svetu dva malopridneža manj.

Dokler se ne boš boril proti svoji lahkomiselnosti, bo tvoja glava podobna starinarnici: v njej ne bo drugega kot nemogoči ideali, iluzije in … stara šara.

Imaš tolikšno mero predrznosti, da boš z njo lahko postal izreden kristjan, če jo boš izrabil z nadnaravnim čutom … — Vendar tako, kot jo uporabljaš, nisi drugega kot izreden predrznež.

S tem svojim lahkotnim pristopom do vsega me spominjaš na tisto staro zgodbo: Lev prihaja! so mu dejali. Lahkoverni naravoslovec pa je odvrnil: — Kaj pa je to meni mar: jaz lovim metulje!

Strašen človek: nevednež, istočasno pa neutruden delavec.

Neguj, četudi si že onemogel starec, željo po globlji izobrazbi.

Izgovor, značilen za lahkomiselnega in sebičnega človeka: “Nerad se k čemurkoli obvezujem.”

Nočeš niti enega niti drugega, niti slabega niti dobrega … In tako šepajoč na obe nogi, poleg tega, da zgrešiš pot, tvoje življenje ostaja polno praznine.

“In medio virtus …” — Krepost je v sredini, nam pravi modri izrek, da bi se oddaljili od skrajnosti. — Ampak ne zapadi v zmoto, ki ta nasvet pretirano omili, da bi tako zakril svojo udobnost, pretkanost, mlačnost, predrznost, pomanjkanje idealov, omalovaževanje.

Premišljuj tiste besede iz Svetega pisma: “O, ko bi le bil mrzel ali vroč! Ker pa nisi ne vroč ne mrzel, ampak mlačen, sem pred tem, da te izpljunem iz svojih ust.”

Nikdar ne prideš do jedra. Vselej ostajaš pri postranskih stvareh! — Dovoli mi, da ti ponovim s Svetim pismom: ne delaš drugega, kot da “govoriš v zrak”!

Ti se ne obnašaj kakor tisti, ki ob poslušanju pridige, namesto da bi se po nauku osebno ravnali, presojajo: Kako prav bi tole prišlo temu in temu!

Nekateri včasih mislijo, da v obrekovanju ni slabega namena: to je domneva, pravijo, s katero nevednost razlaga, česar ne pozna ali ne razume, da bi tako izgledalo, kot da je obveščena.

Vendar je obrekovanje dvakrat slabo: ker je nevedno in ker je lažnivo.

Ne govôri tako neodgovorno … Ali ne razumeš, da čim ti vržeš prvi kamen, drugi — v anonimnosti — organizirajo kamnanje?

Si ti sam tisti, ki ustvarja ozračje nezadovoljstva med ljudmi, ki te obdajajo? — Oprosti torej, če ti rečem, da si zloben, poleg tega pa še … neumen.

Ob nezgodi ali napaki se izkaže za žalostno zadovoljstvo, če lahko rečeš: “To sem predvideval.”

To bi pomenilo, da ti je bilo vseeno za nesrečo drugega, kajti moral bi pomagati, če je bilo v tvoji moči.

Obstaja mnogo načinov za sejanje zmede … — Dovolj je, na primer, izjemo označiti kot splošno pravilo.

Praviš, da si katoličan … — Zato mi je tako žal zate, kadar ugotavljam, da tvoja prepričanja niso zadosti trdna, da bi te vodila k življenju dejavnega katolištva, brez prekinitev in brez pridržkov.

Človeku bi šlo na smeh, če ne bi bila tako boleča ta tvoja naivnost, s katero — zaradi lahkotnosti, nevednosti, kompleksa manjvrednosti … — sprejemaš najbolj surove laži.

Neumneži, brezobzirneži, hinavci predpostavljajo, da so tudi drugi iste narave kot oni … In — kar je najbolj mučno — z njimi ravnajo, kot da bi takšni bili.

Slabo bi bilo, če bi ti izgubljal čas, ki ni tvoj, ampak od Boga in za njegovo slavo. Če pa poleg tega povzročaš, da ga izgubljajo drugi, potem po eni strani manjšaš svoj ugled, po drugi pa povečuješ goljufijo zaradi slave, ki jo dolguješ Bogu.

Manjka ti zrelosti in zbranosti, značilne za nekoga, ki hodi skozi življenje z gotovostjo ideala, cilja. — Môli k sveti Devici Mariji, da se naučiš slaviti Boga z vso dušo, brez kakršnekoli raztresenosti.

To poglavje v drugem jeziku