Josemaría Escrivá Obras
 
 
 
 
 
 
  Brazda > Molitev > Pog 14
444

Ali lahko, če se zavedamo svojih dolžnosti, mine cel dan, ne da bi se spomnili, da imamo dušo?

V dnevni meditaciji se mora roditi stalno popravljanje, da se ne bi oddaljili od poti.


445

Če človek opusti molitev, najprej živi iz duhovnih zalog ..., nato pa od zvijače.


446

Meditacija. — Določen čas in ob določeni uri. — Sicer se prilagodi našemu udobju: to je pomanjkanje mrtvičenja. Molitev brez mrtvičenja pa ni zelo učinkovita.


447

Manjka ti notranjega življenja: ker v molitev ne prinašaš skrbi za svoje bližnje in za prozelitizem; ker se ne potrudiš, da bi videl jasno, da bi delal konkretne sklepe in jih izpolnil; ker nimaš nadnaravnega pogleda pri študiju, pri delu, v svojih pogovorih, v odnosih z drugimi ...

— Kako ti gre glede božje navzočnosti, ki je posledica in pokazatelj tvoje molitve?


448

Ne? ... Ker nisi imel časa? ... — Imaš čas. Sicer pa, kakšna bodo tvoja dejanja, če jih prej ne premisliš v navzočnosti Gospoda, da bi jih uredil? Kako boš brez tega pogovora z Bogom dovršeno zaključil delo dneva? ... — Glej, to je tako, kot če bi izjavil, da ti zmanjkuje časa za študij, ker si zelo zaposlen s predavanjem ... Brez študija ni mogoče dobro predavati.

Molitev je pred vsem drugim. Če jo tako razumeš in tega ne prenašaš v prakso, mi ne govôri, da ti manjka časa: preprosto je nočeš opraviti!


449

Molitev, več molitve! — To se zdi kot nekakšno neskladje sedaj, v obdobju izpitov ali večje količine dela ... Potrebuješ jo; in ne le molitev kot ponavadi, kot izpolnjevanje pobožnosti; molitev tudi v izgubljenem času; molitev med enim opravilom in drugim, namesto da glavo prepustiš neumnostim.

Ni pomembno, če se — kljub svojemu prizadevanju — ne moreš zbrati in osredotočiti. Ta meditacija lahko velja mnogo več od tiste, ki si jo povsem udobno opravil v kapeli.


450

Učinkovita navada za doseganje božje navzočnosti: vsak dan naj bo prvi sprejem namenjen Jezusu Kristusu.


451

Molitev ni posebna pravica menihov, je naloga kristjanov, moških in žensk sveta, ki se zavedajo, da so božji otroci.


452

Vsekakor, iti moraš naprej po svoji poti: človek dejanj ... s poklicem kontemplativnega.


453

Katoličan brez molitve? ... To je kakor vojak brez orožja.


454

Zahvali se Gospodu za veliko dobro, ki ti ga je storil, ko ti je dal razumeti, da je “le ena stvar pomembna”. — Ob hvaležnosti pa naj ne manjka tvoja dnevna prošnja za tiste, ki ga še ne poznajo ali ga niso razumeli.


455

Ko so te skušali “ujeti”, si se spraševal, od kod so jemali tisto moč in tisti ogenj, ki vse vname.

— Sedaj, kadar moliš, opažaš, da je to izvir, ki pronica okrog resničnih božjih otrok.


456

Preziraš meditacijo ... Ali ni morda res, da te je strah, da iščeš anonimnost, da se ne opogumiš govoriti s Kristusom iz oči v oči?

— Vidiš, da je mnogo načinov za “preziranje” tega sredstva, četudi bi trdil, da ga živiš.


457

Molitev: to je trenutek svetih intimnosti in trdnih odločitev.


458

Kako utemeljena je bila molitev tiste duše, ki je govorila: Gospod, ne zapuščaj me; ali ne vidiš, kako me “tisti drugi človek” vleče navzdol?!


459

Mi bo Gospod znova vžgal dušo? ... — To ti zagotavljata tvoj razum in globoka sila neke daljne želje, ki je morda upanje ... — Nasprotno pa srce in volja — presežek enega, primanjkljaj drugega — vse obarvata z neko hromečo in togo otožnostjo, kakor spako, kakor grenko burko.

Poslušaj obljubo Svetega Duha: “Še malo, prav malo in prišel bo ta, ki prihaja, in ne bo odlašal. Moj pravični pa bo medtem živel iz vere.”


460

Za resnično molitev, ki prevzame celega človeka, je bolj kot samota puščave koristna notranja zbranost.


461

Popoldansko molitev sva opravila sredi polja, nočilo se je že. Za nevednega opazovalca je bil vtis gotovo nekoliko nenavaden: sedela sva na tleh, v tišini, ki jo je prekinjalo samo branje kakšne točke za meditacijo.

Tista molitev pod milim nebom, v “vztrajanju” za vse, ki so bili z nami, za Cerkev, za duše, je bila nebu prijetna in rodovitna. Katerikoli kraj je primeren za to srečanje z Bogom.


462

Všeč mi je, da je v tvoji molitvi težnja, da bi prehodil mnogo kilometrov: zreš dežele, po katerih ne stopaš; mimo tvojih oči hodijo ljudje drugih ras; slišiš različne jezike ... To je kot odmev tistega Jezusovega ukaza: “Euntes, docete omnes gentes.” — Pojdite in učite vse narode.

Da bi prišel daleč, vedno dlje, prenesi ta ogenj ljubezni na ljudi okrog sebe; in tvoje sanje ter želje bodo postale resničnost — prej, v večji meri in bolje!


463

Molitev se bo včasih odvijala tekoče; drugič, mogoče bo to redko, bo polna gorečnosti; morda pa bo mnogokrat suha, suha, suha ... Toda pomembno je to, da ti z božjo pomočjo ne postaneš malodušen.

Pomisli na čuvaja na straži: ne ve, ali se kralj ali gospodar dežele nahaja v palači; ni mu znano, kaj dela, in v večini primerov ta osebnost ne ve, kdo jo varuje.

— Nič od tega ni res pri našem Bogu: On živi, kjer živiš ti; se ukvarja s tabo; pozna tebe in tvoje najbolj skrite misli ... ne opuščaj straže v molitvi!


464

Glej, kakšno množico nesmiselnih razlogov ti predstavlja sovražnik, da bi opustil molitev: “nimam časa” — medtem ko ga stalno izgubljaš; “to ni zame”, “moje srce je suho” ...

Molitev ni stvar govorjenja ali čutenja, temveč ljubezni. Ljubimo pa s prizadevanjem, da bi Gospodu kaj povedali, četudi ne rečemo ničesar.


465

“Ena minuta intenzivne molitve; to je dovolj.” — Tako je govoril nekdo, ki ni nikoli molil.

— Bi zaljubljenec razumel, da je dovolj, če eno minuto intenzivno zre ljubljeno osebo?


466

Ta ideal vojskovanja — in zmagovanja — v Kristusovih bitkah se bo uresničil samo z molitvijo in žrtvijo, z vero in ljubeznijo. — Torej ... moliti in verovati in trpeti in ljubiti!


467

Mrtvičenje je dvižni most, ki nam olajša vstop v grad molitve.


468

Ne obupuj. Naj bo človek še tako nevreden, naj se zdi molitev še tako nepopolna, če se ponižno in vztrajno dviga, jo Bog vedno posluša.


469

Gospod, nisem vreden, da me poslušaš, ker sem slab, je molila spokorna duša. In dodala: Toda ... poslušaj me “quoniam bonus” — ker si Ti dober.


470

Potem ko je Gospod poslal svoje učence oznanjat, jih ob njihovi vrnitvi zbere in jih povabi, naj grejo z Njim na samoten kraj, da si odpočijejo ...

Kaj vse jih je moral Jezus vprašati in jim povedati! Torej ... evangelij je še vedno aktualen.


471

Popolnoma te razumem, ko mi pišeš o svojem apostolatu: “Tri ure bom molil s fiziko. To bo bombardiranje, da “pade” še en položaj, ki se nahaja na drugi strani mize v knjižnici ... in vi ste ga že spoznali, ko je prišel naokrog.”

Spominjam se tvojega veselja, ko si me slišal praviti, da med molitvijo in delom ne sme biti nobene prekinitve.


472

Občestvo svetnikov. Dobro ga je izkusil tisti mladi inženir, ko je trdil: “Oče, tega dne ob tej uri ste molili zame.”

To je in bo prva temeljna pomoč, ki jo moramo dati dušam: molitev.


473

Navadi se moliti ustne molitve zjutraj, ko se oblačiš, kot majhni otroci. — In kasneje, čez dan, bo v tebi več božje navzočnosti.


474

Rožni venec je izredno učinkovit za tiste, ki kot orožje uporabljajo razum in študij. Kajti ta navidezna enoličnost otrok do njihove Matere, ko kličejo k naši Gospe, uničuje vsako kal domišljavosti in napuha.


475

“Brezmadežna Devica, dobro vem, da sem ubog revež, da vsak dan samo še povečujem število svojih grehov ...” Zadnjič si mi povedal, da tako govoriš z našo Materjo.

In z gotovostjo sem ti svetoval molitev svetega rožnega venca: blagoslovljena enoličnost zdravamarij, ki očiščuje enoličnost tvojih grehov!


476

Žalosten način za opuščanje rožnega venca: če ga prihranimo za konec dneva.

Tik pred počitkom ga človek, če ne drugega, moli slabo in brez premišljevanja skrivnosti. Tako se je težko izogniti rutini, ki zaduši pravo pobožnost, edino pobožnost.


477

Rožni venec se ne izgovarja le z ustnicami, z mrmranjem zdravamarij druge za drugo. Tako šepetajo pobožnjakarice in pobožnjakarji. — Za kristjana se mora ustna molitev ukoreniniti v srce, tako da lahko med molitvijo rožnega venca razum prodre v kontemplacijo vsake izmed skrivnosti.


478

Vselej odlagaš rožni venec za kasneje in ga nazadnje opustiš zaradi zaspanosti. — Če nimaš na voljo drugega trenutka, ga zmoli na ulici, brez da bi kdo to opazil. Pa še pomagalo ti bo k božji navzočnosti.


479

“Môli zame,” sem ga prosil kakor vedno. Pa mi je osupel odvrnil: “Se vam je mar kaj zgodilo?”

Moral sem mu pojasniti, da se vsak trenutek vsakomur od nas kaj pripeti ali zgodi; in dodal sem še, da kadar manjka molitev, “se stvari dogajajo in nas bolj bremenijo”.


480

Obnavljaj čez dan svoja dejanja kesanja. Spomni se, da Jezusa stalno žalijo, in na žalost mu ne zadoščujejo z istim ritmom.

Zato vedno ponavljam: dejanja kesanja, čim več, tem bolje! Pritrdi ti mojim besedam, s svojim življenjem in s svojimi nasveti.


481

Kakšno ljubezen zbuja prizor oznanjenja.

— Marija — kolikokrat smo o tem premišljevali! — je zbrana v molitvi ..., svojih pet čutov in vse svoje sposobnosti usmeri v pogovor z Bogom. V molitvi spozna božjo voljo; in z molitvijo jo napravi za življenje svojega življenja. Ne pozabi na zgled Device Marije!


[Natisni]
 
[Pošlji]
 
[Dlančnik]
 
[Shrani]
 
Zamenjaj jezik::
Nazaj Naprej