Lojalnost

Lojalnost ima za posledico zagotovilo, da hodimo po ravni poti, brez nestalnosti in motenj, ter potrditev gotovosti, da smisel in sreča obstajata.

— Poglej, ali se to uresničuje v vsakem trenutku tvojega življenja.

Zaupal si mi, da te Bog na trenutke navdaja z lučjo, drugič pa ne.

Trdno prepričan sem te spomnil, da je Gospod vedno neskončno dober. Zato so ti za nadaljevanje poti dovolj tisti svetli trenutki; četudi ti oni drugi prav tako koristijo, da postaneš bolj zvest.

Sol zemlje. — Naš Gospod je rekel, da so njegovi učenci — tudi ti in jaz — sol zemlje, ki naj jo obvaruje, ki naj prepreči pokvarjenost, ki naj daje svetu okus.

— Vendar je dodal tudi “quod si sal evanuerit …” — če sol izgubi svoj okus, jo vržejo proč in ljudje jo pohodijo …

— Ali sedaj ob mnogih dogodkih, zaradi katerih se pritožujemo, počasi začenjaš razumevati, česar prej nisi razumel?

Tresem se ob tistem odlomku iz Drugega pisma Timoteju, ko apostol obžaluje, ker je Demá pobegnil v Tesaloníko za privlačnostjo tega sveta … Zaradi neke malenkosti in iz strahu pred preganjanjem je božjo stvar izdal človek, ki ga sveti Pavel v drugih pismih navaja med svetimi.

Tresem se ob spoznanju svoje majhnosti; in to me vodi, da od sebe zahtevam zvestobo Gospodu tudi v dogodkih, ki se lahko zdijo nebistveni, kajti če mi ne služijo za tesnejšo združitev z Njim, potem jih nočem!

Za mnogo trenutkov iz zgodovine, ki si jih hudič prizadeva ponoviti, se mi zdi zelo na mestu tista misel o lojalnosti, ki si mi jo napisal: “Ves dan nosim v srcu, v glavi in na ustnicah en vzklik: Rim!”

Veliko odkritje! Nekaj, kar si prej le s težavo razumel, ti je postalo popolnoma jasno, ko si moral to razložiti drugim.

Moral si prav počasi pokramljati z nekom, ki je bil malodušen, ker se je čutil neučinkovitega in ni hotel biti nikomur v breme … Tedaj si bolje kot kdajkoli razumel, zakaj ti stalno govorim, da moramo biti oslički ob črpalnem kolesu: zvesti, z zelo velikimi plašnicami, da ne bi gledali niti osebno okušali uspehov — cvetja, sadov, bujne rasti vrta —, trdno prepričani v učinkovitost naše zvestobe.

Lojalnost zahteva lakoto po izobraževanju, kajti žene te iskrena ljubezen in ne želiš tvegati, da bi iz nevednosti širil ali branil načela in stališča, ki so zelo daleč od ujemanja z resnico.

“Želim si,” mi pišeš, “da bi bili moja lojalnost in moja vztrajnost tako trdni in tako večni ter moje služenje tako budno in ljubeče, da bi me bili vi lahko veseli in bi vam bil v počitek.”

— In jaz ti odgovarjam: Bog naj te utrdi v tvojem sklepu, da bi mi bili pomoč in počitek Njemu.

Gotovo nekateri, ki se navdušijo, kasneje odidejo … Ne skŕbi, oni so igla, ki jo Bog uporabi, da vdene nit.

— Ah, in moli zanje! Kajti morda je moč doseči, da še naprej spodbujajo druge.

Zate, ki omahuješ, prepisujem iz nekega pisma: “Od tod naprej bom morda še naprej isto nesposobno orodje kot vedno. Kljub temu pa sta se spremenili postavitev in rešitev problema mojega življenja; kajti v meni je trdna želja po vztrajanju … za vedno!”

— Nikdar ne dvomi, da se On nikoli ne izneveri.

Tvoje življenje je služenje, toda vedno s celovito lojalnostjo, brez pogojev: le tako bomo dosegli učinek, ki ga Gospod pričakuje.

Nikoli se ne bom strinjal, niti na asketskem niti na pravnem področju, s predstavo ljudi, ki razmišljajo in živijo, kakor da bi služiti Cerkvi bilo enakovredno kot vzpenjati se proti vrhu.

Boli te, ko vidiš, da nekateri uporabljajo tehniko govorjenja o Kristusovem križu samo zato, da bi se povzpeli in dosegali položaje … To so isti ljudje, ki ničesar, kar vidijo, nimajo za čisto, če se ne ujema z njihovimi merili.

— Še en razlog več, da vztrajaš v pravilnosti svojih namenov in da prosiš Učitelja, naj ti podeli moč, da boš ponavljal: “Non mea voluntas, sed tua fiat!” — Gospod, naj z ljubeznijo izpolnjujem tvojo sveto voljo!

Vsak dan moraš rasti v lojalnosti Cerkvi, papežu, Svetemu sedežu … Z vedno bolj teološko ljubeznijo!

V tebi je velika želja ljubiti Cerkev: tem večja, čim bolj se razburjajo tisti, ki jo skušajo očrniti.

— Zdi se mi zelo razumljivo, kajti Cerkev je tvoja mati.

Tisti, ki nočejo razumeti, da vera zahteva služenje Cerkvi in dušam, prej ali slej obrnejo stvar na glavo in se nazadnje poslužujejo Cerkve in duš za svoje osebne cilje.

Ko le ne bi nikdar padel v zmoto, da bi Kristusovo mistično telo istovetil z določenim ravnanjem, osebnim ali javnim, katerega izmed njegovih udov.

In ko le ne bi dajal povoda za to, da manj izobraženi ljudje padejo v to zmoto.

— Glej, kako pomembna je tvoja skladnost, tvoja lojalnost!

Ne razumem te, ko govoriš o morali in o veri ter mi rečeš, da si neodvisen katoličan …

— Neodvisen od koga? Ta lažna neodvisnost je enakovredna odstopu od Kristusove poti.

Nikoli ne popuščaj v nauku Cerkve. — Pri pripravi zlitine največ izgubi najboljša kovina.

Poleg tega ta zaklad ni tvoj in — kot pravi evangelij — lahko Gospodar od tebe zahteva obračun, kadar to najmanj pričakuješ.

Soglašam s teboj, da obstajajo katoličani, ki se držijo krščanske prakse in so v očeh drugih celo pobožni ter morda iskreno prepričani, vendar pa naivno služijo sovražnikom Cerkve …

— V lastno hišo se jim je pod različnimi, slabo uporabljenimi imeni — ekumenizem, pluralizem, demokracija — prikradel najhujši nasprotnik: nevednost.

Četudi se zdi protislovje, se neredko dogodi, da so ljudje, ki sami sebe imenujejo otroke Cerkve, natanko tisti, ki sejejo največ zmede.

Utrujen si od boja. Pristudilo se ti je tisto okolje, zaznamovano s pomanjkanjem lojalnosti … Vsi se vržejo na padlega, da ga pohodijo!

Ne vem, zakaj se čudiš. Isto se je zgodilo že Jezusu Kristusu, toda On ni stopil nazaj, ker je prišel, da bi odrešil ravno bolne in tiste, ki ga niso razumeli.

Lojalni naj ne delujejo v javnosti! To hočejo tisti, ki so nelojalni.

Beži pred sektaštvom, ki nasprotuje lojalnemu sodelovanju.

Ni mogoče spodbujati resnične edinosti na osnovi novih delitev … Še manj pa, kadar hočejo pobudniki poveljevati tako, da izpodrivajo zakonito oblast.

Zelo si se zamislil, ko si me slišal pripomniti: Želim si imeti v sebi kri moje matere Cerkve; nočem krvi Aleksandra niti Karla Velikega niti sedmih grških modrecev.

Vztrajati pomeni ohranjati se v ljubezni “per Ipsum et cum Ipso et in Ipso …”, kar lahko dejansko tolmačimo tudi takole: On! Po meni, z menoj in v meni.

Lahko se zgodi, da se med katoličani znajdejo nekateri z malo krščanskega duha; ali pa dajejo tak vtis ljudem, s katerimi v določenem trenutku pridejo v stik.

Toda če bi se pohujšal zaradi tega dejstva, bi pokazal, da slabo poznaš človeško bedo in … svojo lastno bedo. Poleg tega pa ni pravično niti lojalno izkoriščati šibkosti nekaterih, da bi očrnil Kristusa in njegovo Cerkev.

Res je, da božji otroci ne smemo služiti Gospodu zato, da bi nas ljudje videli …, vendar nas ne sme motiti, da nas vidijo, še manj pa si lahko dovolimo opuščanje dolžnosti zato, ker nas gledajo!

Minilo je dvajset stoletij in prizor se dnevno ponavlja: še naprej sodijo, bičajo in križajo Učitelja … In mnogi katoličani s svojim vedenjem in svojimi besedami še naprej vpijejo: Tega? Jaz ga ne poznam!

Želel bi si oditi na vse konce in kraje ter mnoge zaupno spominjati, da je Bog usmiljen in da je tudi zelo pravičen! Zaradi tega je jasno povedal: “Tudi jaz bom zatajil tiste, ki me niso priznali pred ljudmi.”

Vedno sem menil, da je pomanjkanje lojalnosti zaradi človeških ozirov brezbrižnost … in pomanjkanje osebnosti.

Obrni pogled k Devici Mariji in glej, kako živi krepost lojalnosti. Ko jo potrebuje Elizabeta, pravi evangelij, se odpravi “cum festinatione” — z veselo naglico. Úči se!