Josemaría Escrivá Obras
 
 
 
 
 
 
  Brazda > Velikodušnost > Pog 1
1

Mnogo je kristjanov, ki so prepričani, da se bo odrešenje uresničilo v vseh okoljih sveta in da morajo nekatere duše — ne vedo katere — s Kristusom prispevati k njegovemu uresničenju. Toda to vidijo v teku stoletij, mnogih stoletij ... trajalo bi celo večnost, če bi sledilo koraku njihove izročitve.

Tako si razmišljal ti, dokler te niso prišli “prebudit”.


2

Izročitev je prvi korak na poti daritve, veselja, ljubezni, združenja z Bogom. — In tako se vse življenje napolni z neko blaženo norostjo, ki najde srečo tam, kjer človeški razum ne vidi drugega kot zanikanje, trpljenje, bolečino.


3

“Prosite zame,” si govoril, “da bi bil velikodušen, da bi napredoval, da bi se preoblikoval tako, da bi nekega dne mogel biti za kaj koristen.”

Dobro. — Toda, katera sredstva uporabljaš, da bi ti sklepi postali učinkoviti?


4

Mnogokrat se sprašuješ, zakaj duše, ki so že v otroških letih imele srečo spoznati resničnega Jezusa, toliko oklevajo preden se odzovejo z najboljšim, kar premorejo: s svojim življenjem, s svojo družino, s svojimi načrti.

Glej, ti se moraš ravno zato, ker si prejel “vse” na en mah, izkazati Gospodu zelo hvaležnega; tako kot bi se odzval slep človek, ki bi nenadoma spregledal, medtem ko drugim niti na misel ne pride, da bi se zahvaljevali zato, ker vidijo.

Toda ... to ni dovolj. Dnevno moraš ljudem okrog sebe pomagati, da bodo hvaležni za to, da so božji otroci. Sicer mi ne govôri, da si hvaležen.


5

Premišljuj počasi: Kar se od mene zahteva, je zelo malo ob vsem tem, kar prejemam.


6

Ti, ki se nikakor ne moreš zagnati, premisli o tem, kar mi je napisal eden od tvojih bratov: “Težko je, ko pa se enkrat odločiš, kakšen dih sreče, ko se znajdeš na varni poti!”


7

Ti dnevi, si mi dejal, so bili bolj veseli kot kdajkoli. — In odgovoril sem ti brez oklevanja: Zato ker “si živel” malo bolj predano kot ponavadi.


8

Gospodov klic — poklic — se vedno pojavi takole: “Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.”

Da, poklic zahteva odpoved, žrtev. Toda, kako prijetna postane žrtev — “gaudium cum pace”, veselje in mir —, če je odpoved popolna!


9

Ko so mu spregovorili o tem, da bi se osebno zavezal, se je odzval s takšnim razmišljanjem: “V tem primeru bi lahko naredil to ..., moral bi storiti ono ...”

— Odgovorili so mu: “Tukaj ne barantamo z Gospodom. Božja postava, Gospodovo povabilo se sprejme ali pa opusti takšno, kot je. Treba se je odločiti: naprej, brez omahovanja in z veliko poguma, ali pa oditi. “Qui non est mecum ...” — kdor ni z Menoj, je proti Meni.”


10

Od pomanjkanja velikodušnosti do mlačnosti je le en korak.


11

Zato da ga ti ne bi posnemal, prepišem iz nekega pisma tale primer strahopetnosti: “Vsekakor se vam lepo zahvaljujem, da se spomnite name, ker potrebujem veliko molitve. Vendar vam bom tudi hvaležen, če se v prošnji Gospodu, da me napravi za “apostola”, ne boste trudili prositi, da bi od mene zahteval izročitev moje svobode.”


12

Tisti tvoj znanec, zelo inteligenten, dober meščan, dober človek, je dejal: “Treba je spoštovati zakon, vendar zmerno, brez pretiravanja, čimbolj neobremenjeno.”

In je dodal: “Da bi grešil? Ne. Toda, da bi se izročil, tudi ne.”

Zares je mučno gledati te skope, preračunljive ljudi, ki se niso zmožni predati plemenitemu cilju.


13

Od tebe je treba zahtevati več; kajti lahko daš več in moraš dati več. Premisli.


14

“Zelo težko je!” vzklikneš malodušno. Poslušaj, če se boriš, ti bo dovolj božja milost: pustil boš ob strani osebne interese, služil boš drugim zaradi Boga in Cerkvi pomagal tam, kjer se danes bije boj: na ulici, v tovarni, v delavnici, na univerzi, v pisarni, v tvojem okolju, sredi tvojih domačih.


15

Pisal si mi: “V bistvu tako kot vedno, mnogo premalo velikodušnosti. Kakšna škoda in kakšna sramota je odkriti pot in dopustiti, da nekaj oblačkov prahu — ki so neizogibni — skali cilj!”

Ne jezi se, če ti rečem, da si ti edini krivec. Pogumno se spopadi s samim sabo. Sredstev imaš več kot dovolj.


16

Kadar te tvoja sebičnost oddalji od skupnega hrepenenja ljudi po dobrobiti in svetosti, kadar postaneš preračunljiv ter te gmotna in duhovna beda tvojih bližnjih ne ganeta, me prisiliš, da ti v obraz povem nekaj zelo krepkega, zato da bi ukrepal: če ne čutiš blaženega bratstva do svojih bratov ljudi in živiš ob robu velike krščanske družine, si ubog zapuščenec.


17

Vrh? Za vdano dušo se vse spremeni v vrh, ki ga je treba doseči: vsak dan odkriva nove cilje, ker ne zna niti noče omejevati božje ljubezni.


18

Kolikor bolj boš velikodušen zaradi Boga, bolj boš srečen.


19

Pogosto se pojavi skušnjava, da bi si malo časa prihranil zase ...

Nauči se enkrat za vselej odpraviti tolikšno omejenost in takoj popravi napako.


20

Bil si eden izmed tistih, ki so za “vse ali nič”. In ker nisi zmogel ničesar ... kakšna nesreča!

Začni se boriti ponižno, da bi vžgal to svojo ubogo, tako skopuško izročitev, vse dokler se “popolnoma” ne uresniči.


21

Tisti, ki smo se predali Bogu, nismo ničesar izgubili.


22

Rad bi zakričal na uho tolikih mož in žena: Izročiti otroke v služenje Bogu ni žrtev, ampak čast in veselje.


23

Zanj je nastopil trenutek trde preizkušnje in žalosten je prišel k tebi.

— Se spomniš? Za njega — prijatelja, ki ti je dajal “razumne” nasvete — je bil tvoj pristop le utopija, sad popačenih idej, zvijačno pridobivanje naklonjenosti in ... podobne “bistroumnosti”.

— “Ta izročitev Gospodu,” je obsojal, “je nenormalno stopnjevanje verskega čustva do skrajnosti.” In v svoji ubogi logiki je mislil, da se je med tebe in tvojo družino vrinil tujec: Kristus.

Sedaj je razumel, kar si mu tolikokrat ponovil: Kristus nikdar ne ločuje duš.


24

Nujna naloga: vzbuditi vest vernikov in nevernih — pozvati ljudi dobre volje — z namenom, da bi sodelovali in priskrbeli materialna orodja, potrebna za delo z dušami.


25

Kaže veliko navdušenja in razumevanja. Ko pa vidi, da gre za “njega”, da mora “on” resno prispevati, se strahopetno umakne.

Spominja me na tiste, ki so v trenutkih hude nevarnosti z lažnim pogumom kričali: Vojna, vojna! Niso pa hoteli prispevati denarja, niti se javiti za obrambo svoje domovine.


26

Žalostno je ugotoviti, kako nekateri razumejo miloščino: nekaj novčičev ali pa stare obleke. Zdi se, da niso brali evangelija.

Ne obotavljajte se, pomagajte ljudem, da pridobijo dovolj vere in srčnosti, da bi se v življenju lahko velikodušno odpovedali temu, kar potrebujejo.

— Tistim, ki se ne zganejo, pa razložite, da ni zelo plemenito in čedno, niti z zemeljskega vidika, čakati na konec, ko na noben način ne bodo mogli s seboj vzeti ničesar.


27

“Kdor posodi, ne dobi nazaj; če pa že dobi, nikoli vsega; in če dobi vse, ne bo nikdar natančno; če pa že bo, postane sovražnik za vedno.”

Torej? ... Daj! Brez preračunljivosti in vedno zaradi Boga. Tako boš tudi človeško gledano živel bližje ljudem in pripomogel, da bo manj trdosrčnežev.


28

Videl sem rdečico na obličju tistega preprostega človeka in skorajda solze v njegovih očeh: velikodušno je sodeloval pri dobrih delih, s poštenim denarjem, ki ga je sam prislužil, potem pa je slišal, da so “dobri ljudje” njegova dela označili za izprijena.

Z domiselnostjo začetnika v božjih bitkah je šepetal: “Vidijo, da se žrtvujem! ... Pa mi še večjo žrtev nalagajo!”

— Počasi sem ga ogovoril, poljubil je moj križ in njegova naravna nejevolja se je spremenila v mir in veselje.


29

Ali ne čutiš nekega norega veselja, da bi svojo izročitev napravil bolj popolno, bolj “nepopravljivo”?


30

Kako smešno se obnašamo ubogi ljudje, kadar znova in znova Gospodu odrekamo malenkosti! Mineva čas, stvari začnejo kazati svoj pravi obraz ... in rodi se občutek sramu in bolečina.


31

“Aure audietis, et non intelligetis: et videntes videbitis, et non perspicietis.” Jasne besede Svetega Duha: poslušajo z lastnimi ušesi, a ne slišijo; gledajo z očmi, a ne zaznajo.

— Zakaj se vznemirjaš, če nekateri “vidijo” apostolat in poznajo njegovo veličino, vendar se ne izročijo? Mirno moli in vztrajaj na svoji poti; če se ti ne zaženejo, bodo prišli drugi!


32

Odkar si mu rekel “da”, se s časom spreminja barva obzorja — vsak dan je lepše —, ki se blešči vedno svetleje in obsežneje. Vendar moraš še naprej govoriti “da”.


33

Sveta Devica Marija, učiteljica izročitve brez meja. — Se spominjaš? Z njej namenjeno hvalnico Jezus reče: “Tisti, ki izpolnjuje voljo mojega Očeta, tisti — tista — je moja mati! ...”

Prosi to dobro Mater, naj se v tvoji duši — z močjo ljubezni in osvoboditve — utrdi njen odgovor zgledne velikodušnosti: “Ecce ancilla Domini!” — glej, dekla sem Gospodova.


[Natisni]
 
[Pošlji]
 
[Dlančnik]
 
[Shrani]
 
Zamenjaj jezik::
Nazaj Naprej