Naravnost

Vstali Kristus: največji čudež je videlo le malo ljudi …, kolikor je bilo potrebno. Naravnost je podpis božjih del.

Kadar človek dela samo in izključno za božjo slavo, se vse opravi z naravnostjo, preprosto, kot nekdo, ki se mu mudi in se ne more zadrževati ob “obešanju stvari na veliki zvon”, da ne bi izgubil tistega — neponovljivega in neprimerljivega — stika z Gospodom.

Zakaj, si ogorčen spraševal, morajo biti okolje in sredstva za apostolat grda, umazana … in zapletena? — In si dodal: saj je potreben isti napor!

— Meni se je tvoje ogorčenje zdelo zelo razumljivo. In pomislil sem, da se je Jezus obračal k vsem in privlačil vse: revne in bogate, učene in nevedne, vesele in žalostne, mlade in stare … Kako ljubezniva in naravna — nadnaravna — je njegova podoba!

Za učinkovitost je potrebna naravnost. — Le kaj bi lahko pričakovali od čopiča — četudi je v rokah velikega slikarja —, če bi ga ovili v svileno prevleko.

Svetniki se vedno izkažejo kot “neprijetni” za druge.

Svetniki, nenormalni? … Prišel je čas, da izkoreninimo ta predsodek.

Z nadnaravno naravnostjo krščanske askeze moramo učiti, da niti mistični pojavi ne pomenijo nenormalnosti: ravno to je naravnost teh pojavov …, tako kot imajo svojo naravnost drugi psihični ali fiziološki procesi.

Govoril sem ti o obzorju, ki se nam odpira pred očmi, in o poti, ki jo moramo prehoditi. — Nimam težav! si izjavil, skoraj nekako začuden, da “jih nimaš” …

— Dobro si tole vtisni v spomin: gre za to, da jih ne sme biti!!

Izogibaj se tistemu smešnemu laskanju, ki ga včasih, morda nevede, izkazuješ človeku na vodstvenem mestu in se tako spreminjaš v sistematičnega glasnika njegovih okusov ali njegovih mnenj glede neznatnih zadev.

— Vendar bodi še bolj pozoren, da si ne bi prizadeval njegovih pomanjkljivosti prikazovati kot nekaj zabavnega ter bi prišel do neke domačnosti, ki bi mu jemala veljavo, ali — žalostno uslugo bi mu storil! — do popačenja, ki slábo spreminja v nekaj šaljivega.

Okoli sebe ustvarjaš ozračje narejenosti, nezaupanja, sumničenja, saj ko govoriš, daješ vtis, da igraš šah: ob vsaki besedi misliš štiri poteze vnaprej.

Spomni se, da evangeljsko poročilo o žalostnem liku opreznih in hinavskih pismoukov in farizejev omenja, kako so Jezusa spraševali, mu izpostavljali sporne zadeve, “ut caperent eum in sermone” — da bi izkrivili njegove besede! — Beži od takšnega ravnanja.

Naravnost nima nobene zveze s surovostjo, niti z umazanostjo, niti z beraštvom, niti z nevzgojenostjo.

Nekateri hočejo služenje Bogu omejiti na delo v svetu revščine in — oprostite — uši. Ta naloga je in bo potrebna in občudovanja vredna; toda če bi ostali izključno pri tem, bi pustili ob strani ogromno večino duš, poleg tega pa, ali bomo na pomoči potrebne, potem ko jih izvlečemo iz tiste situacije, kar pozabili?

Si nevreden? — Torej … prizadevaj si postati vreden, pa konec besed.

Kako hrepeniš, da bi bil izreden! … — To, kar se ti dogaja, je nekaj nadvse običajnega!

Blagoslovljena si, ker si verovala, reče Elizabeta naši Materi. — Združitev z Bogom, nadnaravno življenje, s seboj vedno prinaša privlačno udejanjanje človeških kreposti: Marija prinese veselje v dom svoje sestrične, ker “nosi” Kristusa.