Delo

Delo je človekova začetna poklicanost, je božji blagoslov in obžalovanja vredno se motijo tisti, ki ga jemljejo kot kazen.

Gospod, najboljši izmed očetov, je prvega človeka postavil v raj, “ut operaretur” — da bi delal.

Študij, delo: neizogibna dolžnost vsakega kristjana; sredstvo za našo obrambo pred sovražniki Cerkve in za to, da bi — s svojim strokovnim ugledom — pritegnili mnogo drugih duš, ki so dobre, a se borijo same. To je nadvse bistveno orožje za nekoga, ki hoče biti apostol sredi sveta.

Prosim Boga, da bi ti bilo za vzor tudi Jezusovo otroštvo in mladost, tako v razpravljanju z učenjaki v templju, kot pri delu v Jožefovi delavnici.

Triintrideset Jezusovih let! … Od tega trideset let tišine in skritosti; podvrženosti in dela …

Tisti fant mi je pisal: “Moj ideal je tako velik, da ga morje komaj zaobjame.” — Odgovoril sem mu: Kaj pa tabernakelj, ki je tako “majhen”? In “preprosta” delavnica v Nazaretu?

— V veličini običajnega nas pričakuje On!

Pred Bogom ni nobeno opravilo samo po sebi veliko ali majhno. Vse pridobi vrednost iz ljubezni, s katero je opravljeno.

Junaštvo pri delu je v “dokončanju” vsake naloge.

Vztrajam: v preprostosti svojega vsakdanjega dela, v enoličnih podrobnostih vsakega dne moraš odkriti za mnoge zakrito skrivnost veličine in novosti: ljubezen.

Zelo ti pomaga — mi praviš — tale misel: koliko trgovcev je postalo svetih od časa prvih kristjanov naprej?

In dokazati hočeš, da je to tudi sedaj mogoče … — Gospod te v tem prizadevanju ne bo zapustil.

Tudi ti imaš strokovni poklic, ki te “spodbada”. — Torej, ta “ostroga” je trnek za lovljenje ljudi. Zato popravi svoj namen in ne opuščaj truda, da bi pridobil najvišji možen strokovni ugled v služenju Bogu in dušam. Gospod računa tudi na “to”.

Da bi stvari dokončali, se jih je treba lotiti.

— To se zdi nekaj splošno znanega, pa vendar ti mnogokrat manjka ta preprosta odločitev! In … kako se satan veseli tvoje neučinkovitosti!

Ni mogoče posvečevati dela, ki je človeško gledano skrpucalo, ker Bogu ne smemo izročiti nečesa, kar je slabo opravljeno.

Z zanemarjanjem podrobnosti lahko postaneta združljiva delo brez počitka in življenje popolnega uživača.

Vprašal si me, kaj lahko izročiš Gospodu.

— Ni mi treba premišljevati, kaj bi odgovoril: isto kot zmeraj, vendar bolje dokončano, z dovršenostjo ljubezni, ki naj te vodi, da boš več mislil nanj kot nase.

Vedno aktualno in junaško poslanstvo za običajnega kristjana: na svet način izvrševati najrazličnejša opravila, tudi tista, ki se zdijo najbolj nepomembna.

Delajmo, delajmo veliko in dobro, brez da bi pozabili, da je naše najboljše orožje molitev. Zato neutrudno ponavljam, da moramo biti kontemplativne duše sredi sveta, ki si prizadevajo svoje delo spreminjati v molitev.

Pišeš mi v kuhinji, ob ognjišču. Začenja se večeriti. Hladno je. Poleg tebe tvoja mlajša sestra — zadnja, ki je odkrila božansko norost globokega življenja svojega krščanskega poklica — lupi krompir. Navidez — si misliš — je njeno delo enako kot prej. Pa vendar je tolikšna razlika!

— Res je: prej je “samo” lupila krompir; sedaj pa se posvečuje z lupljenjem krompirja.

Trdiš, da korak za korakom dojemaš, kaj pomeni “duhovniška duša” … Ne jezi se, če ti odgovorim, da glede na dejstva to razumeš samo v teoriji. — Vsak dan se ti dogaja isto: zvečer pri spraševanju vesti, same želje in sklepi; zjutraj in popoldne pri delu, same težave in izgovori.

Ali tako živiš “sveto duhovništvo za izročitev duhovnih žrtev, Bogu prijetnih po Jezusu Kristusu”?

Ko si se znova lotil svojega rednega opravila, ti je ušel nekakšen uporniški vzklik: vedno isto!

Jaz pa sem ti dejal: — Da, vedno isto. Toda to nizko opravilo — enako, kot ga vršijo tvoji sodelavci — mora biti zate nenehna molitev, z istimi ljubeznivimi besedami, a vsak dan z drugačno melodijo.

To je ravno naše poslanstvo, da prozo tega življenja preoblikujemo v enajsterce, v junaško poezijo.

Zdi se, da tisti “stultorum infinitus est numerus” — brezmejno je število nespametnih —, kot beremo v Svetem pismu, vsak dan narašča. — Na najrazličnejših položajih, v najbolj nepričakovanih situacijah, zakritih s plaščem ugleda, ki ga dajejo funkcije — in celo “kreposti” —, koliko zmedenosti in kolikšno pomanjkanje razsodnosti boš moral prenašati!

Vendar ne razumem, da izgubljaš nadnaravni smisel življenja in ostajaš brezbrižen. Zelo nizka je tvoja notranja raven, če prenašaš te situacije — in ne moreš drugega, kot da jih prenašaš! — zaradi človeških nagibov …

Če jim z odgovornim in dobro opravljenim — posvečenim! — delom ne pomagaš, da odkrijejo pot, postaneš tak kot oni, nespameten, ali pa si sokriv.

Dobro je, da garaš, da si zavihaš rokave … Na vsak način pa postavi poklicna opravila na svoje mesto: to so izključno sredstva za doseganje cilja; nikdar, na noben način, jih ne moremo jemati kot nekaj bistvenega.

Kolikim “deloholikom” je onemogočena združitev z Bogom!

Oprosti za moje nadležno vztrajanje: orodje, sredstvo, se ne sme spremeniti v cilj. — Če bi motika namesto svoje običajne teže tehtala cel stot, poljedelec s tem orodjem ne bi mogel kopati, vso svojo energijo bi porabil za to, da jo prevaža naokrog, seme ne bi pognalo korenin in bi ostalo neporabljeno.

Vedno se je dogajalo isto: kdor dela, pa naj bo njegovo delovanje še tako pravilno in čisto, zlahka vzbudi ljubosumnost, nezaupanje, nevoščljivost.

— Če si na vodstvenem položaju, si zapomni, da takšni zadržki nekaterih glede konkretnega sodelavca niso zadosten razlog za to, da bi “obtoženega” puščali ob strani; bolj kot to, kažejo, da je lahko koristen pri večjih podvigih.

Ovire? … — Včasih obstajajo. — Včasih pa si jih izmišljaš zaradi udobja ali strahopetnosti.

— Kako spretno hudič pripravlja videz teh izgovorov za opuščanje dela …! Kajti dobro ve, da je lenoba mati vseh pregreh.

Neutruden si pri svoji dejavnosti. Vendar ne delaš urejeno, zato ti manjka učinkovitosti. — Spominjaš me na to, kar sem ob neki priložnosti slišal iz zelo verodostojnih ust. Hotel sem pohvaliti nekoga vpričo njegovega nadrejenega in sem pripomnil: Koliko dela! — Dobil sem tale odgovor: Raje recite, koliko se giblje! …

— Neutruden si pri svojem jalovem delu … Koliko se giblješ!

Da bi napravil delo drugega nepomembno, si zamrmral: Ni storil drugega kot svojo dolžnost.

Jaz pa sem dodal: — Se ti zdi malo? … Za izpolnjevanje naše dolžnosti nam Gospod daje srečo v nebesih: “Euge serve bone et fidelis … intra in gaudium Domini tui” — zelo dobro, dobri in zvesti služabnik, vstopi v večno veselje!

Gospod ima pravico — in vsak izmed nas obveznost —, da ga “v vsakem trenutku” slavimo. Torej če zapravljamo čas, Bogu krademo slavo.

Znano ti je, da je delo nujno in da udobju prepuščena minuta pomeni čas, odvzet božji slavi.

— Kaj torej čakaš in zavestno ne izkoristiš vsakega trenutka?

Poleg tega ti svetujem, da razmisliš, ali te minute, ki so ti čez dan odveč — če jih dobro sešteješ, dobiš ure! —, niso plod tvojega nereda in postopaštva.

Žalost in nemir sta sorazmerna z izgubljenim časom. — Ko boš začutil sveto nepotrpežljivost, da bi izkoristil vsako minuto, te bo navdalo veselje in mir, ker ne boš mislil nase.

Skrbi? … — Jaz nisem zaskrbljen, sem ti dejal, ker sem zelo zaposlen.

Skozi težko obdobje greš: nek nejasen strah; težave s prilagajanjem načrta življenja; utesnjujoče delo, ker ti štiriindvajset ur ni dovolj, da bi izpolnil vse svoje obveznosti …

— Si poskusil slediti apostolovemu nasvetu “Vse naj poteka spodobno in urejeno”? To pomeni v božji navzočnosti, z Njim, po Njem in samo za Njega.

Ko razdeljuješ svoj čas, moraš misliti tudi na to, kako boš uporabil proste trenutke, ki nastopijo nepričakovano.

Vedno sem počitek razumel kot umik od dnevnih opravil, nikdar kot dneve brezdelja.

Počivati pomeni opomoči se: nabrati moči, ideale, načrte … Skratka: zamenjati zaposlitev, da bi se potem — z novim zagonom — vrnili k običajnim opravkom.

Sedaj, ko imaš veliko dela, so izginili vsi “tvoji problemi” … — Bodi iskren: kakor hitro si se odločil delati zanj, že nimaš več časa, da bi mislil na svojo sebičnost.

Molitveni vzkliki ne otežijo dela, tako kot bitje srca ne ovira gibanja telesa.

Posvečevanje lastnega dela ni sanjarjenje, temveč poslanstvo vsakega kristjana … tvoje in moje.

— Tako je to odkril tisti strugar, ki je dejal: “Norim od veselja zaradi gotovosti, da lahko jaz, medtem ko vrtim stružnico in pojem, veliko pojem — navzven in navznoter —, postanem svet … Kako dober je naš Bog!”

Delo se ti zdi nehvaležno, posebno ko gledaš, kako malo ljubezni tvoji tovariši izkazujejo Bogu, obenem pa bežijo od milosti in dobrega, ki jim ga hočeš posredovati.

Ti si moraš prizadevati, da nadomestiš vse, kar oni opuščajo, da se v delu predaš Bogu — bolj kot doslej — ter ga spreminjaš v molitev, ki se dviga v nebo za vse človeštvo.

Delati z veseljem ni enako kot delati “veselo”, brez globine, kakor da bi se otresel nadležnega bremena …

— Prizadevaj si, da zaradi nepremišljenosti ali lahkotnosti tvoji napori ne bi izgubili vrednosti in bi se nazadnje izpostavil temu, da prideš pred Boga praznih rok.

Nekateri se dela lotevajo s predsodki: iz principa ne zaupajo nikomur in seveda ne razumejo potrebe po iskanju svetosti v svoji službi. Če jih ogovoriš, ti odvrnejo, naj jim ne dodajaš dodatnega tovora k njihovemu delu, ki ga prenašajo nevoljno, kakor breme.

— To je ena izmed bitk miru, v kateri je treba zmagati: najti Boga pri delu ter — z Njim in kot On — služiti drugim.

Ustrašiš se težav in se umakneš. Veš, kakšen povzetek je mogoče narediti iz tvojega obnašanja? Udobje, udobje in udobje!

Rekel si, da si se pripravljen iztrošiti, iztrošiti brez omejitev, pa si ostal na ravni vajenca v junaštvu. Reagiraj zrelo!

Študent: z duhom apostola se loti svojih knjig, notranje prepričan, da so te ure in ure — že sedaj! — duhovna daritev, izročena Bogu, koristna za človeštvo, za tvojo deželo, za tvojo dušo.

Imaš bojnega konja, ki se imenuje študij: tisočkrat skleneš, da boš izkoristil čas, pa te vseeno zmoti katerakoli stvar. Včasih se utrudiš samega sebe zaradi borne volje, ki jo izkazuješ; četudi vsak dan začneš znova.

Si poskusil izročiti svoj študij za konkretne apostolske namene?

Lažje se je gnati naokrog kot študirati, vendar je manj učinkovito.

Če veš, da je študij apostolat, in se pri študiju omejuješ na to, da prideš skozi, je s tvojim notranjim življenjem očitno nekaj narobe.

S to zapuščenostjo izgubljaš dobrega duha in če se ne popraviš, tako kot se je zgodilo delavcu iz prilike, ki je po kukavičje skril prejeti talent, se lahko sam izključiš iz Gospodovega prijateljstva in se tako pogrezneš v preračunljivost svojega udobja.

Potrebno je študirati … Toda to ne zadostuje.

Kaj bi pridobili s človekom, ki si na smrt prizadeva za hranjenje svoje sebičnosti, ali s človekom, katerega edini cilj je zagotoviti si mirno življenje v naslednjih nekaj letih?

Treba je študirati …, da bi pridobili svet in ga osvojili za Boga. Tedaj bomo povzdignili raven našega truda s prizadevanjem, da se opravljeno delo spremeni v srečanje z Gospodom in služi kot temelj drugim, ki bodo sledili naši poti …

— Na ta način bo študij molitev.

Potem ko sem spoznal toliko junaških življenj, ki so jih ljudje živeli za Boga brez zapuščanja svojega mesta, sem prišel do tega zaključka: za katoličana delo ne pomeni izpolnjevati, temveč ljubiti! Vedno in z veseljem presegati samega sebe, v dolžnosti in v daritvi.

Ko boš razumel ta ideal bratskega dela za Kristusa, se boš čutil večjega, bolj trdnega in veselega, kolikor je le mogoče na tem svetu, ki si ga mnogi prizadevajo napraviti popačenega in grenkega, ker sledijo izključno samim sebi.

Svetost je sestavljena iz junaštev. — Zaradi tega se pri delu od nas zahteva junaštvo, da dobro “dokončamo” naloge, ki nam pripadajo, dan za dnem, čeprav se ponavljajo ista opravila. Sicer nočemo biti sveti!

Prepričal me je tisti duhovnik, naš prijatelj. Govoril mi je o svojem apostolskem delu in mi zagotavljal, da ni nepomembnih opravil. Pod tem z vrtnicami prekritim poljem, je dejal, se skriva tihi trud tolikih duš, ki so s svojim delom in molitvijo, s svojo molitvijo in delom, od neba dosegle obilen dež milosti, ki vse oplaja.

Položi na svojo delovno mizo, v sobo, v denarnico …, podobo naše Gospe in se k njej obrni s pogledom, ko pričneš z delom, medtem ko ga opravljaš in ko z njim zaključiš. Ona ti bo pridobila — to ti zagotavljam! — moč, da iz svojega dela napraviš ljubeč pogovor z Bogom.

Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
To poglavje v drugem jeziku