S tem kritičnim duhom — verjamem, da ni godrnjanje — ne smeš vznemirjati vašega apostolata in ne svojih bratov. — Ta kritični duh je za vaše duhovno poslanstvo — ali mi oprostiš, če povem kar naravnost? — velika ovira. Kajti medtem ko brez opravičenih razlogov — ti priznam, kljub najplemenitejšim namenom — ocenjuješ delo drugih, sam ne storiš nič koristnega in s svojim zgledom nedejavnosti zaustavljaš uspešno delovanje vseh.

“Torej,” vprašaš nemirno, “ta kritični duh, ki je kot bistvo mojega značaja? …”

Glej. — Pomiril te bom. Vzemi pero in kos papirja: preprosto in z zaupanjem — in, seveda, na kratko — napiši stvari, ki te mučijo, predaj papir svojemu predstojniku in ne misli več nanj. — Ta, ki je vodja — ima posebno milost zaradi svojega položaja — bo shranil sporočilo … ali pa ga vrgel v smeti. — Ker tvoj kritični duh ni zlonameren in se ga poslužuješ le z najvišjimi nameni, je za tebe tako ali tako vseeno.