Josemaría Escrivá Obras
432

Pomisli na to, kar je najlepše in največje na zemlji ... na to, kar ugaja razumu in drugim sposobnostim ... na to, kar ponuja razvedrilo telesu in čutom ...

In na svet in na druge svetove, ki se ponoči bleščijo, na celo vesolje. — In vse to, skupaj z vsemi izpolnjenimi srčnimi željami ... ne velja nič, ni nič, je manj kot nič v primerjavi s tem mojim — tvojim

— Bogom, neskončnim zakladom, predragocenim biserom, ki je bil ponižan in zasužnjen, ki se je ponižal v podobo hlapca v hlevčku, kjer se je sam hotel roditi, v Jožefovi delavnici, v trpljenju in v sramotni smrti ... in v nori ljubezni v sveti evharistiji.

Nazaj Izpis poglavja Naprej