Josemaría Escrivá Obras
 
 
 
 
 
 
  Pot > Življenje otroštva > Pog 42
875

Ne pozabi, nespametni otrok, da te je ljubezen naredila vsemogočnega.


876

Otrok, ne opusti svoje ljubezni polne navade, da “napadaš” tabernaklje.


877

Ko ti rečem “dobri otrok”, ne misli, da si te predstavljam plahega in malodušnega. — Če nisi možat in ... normalen, boš, namesto da bi bil apostol, le karikatura, ki vzbuja posmeh.


878

Dobri otrok, večkrat na dan reci Jezusu: ljubim te, ljubim te, ljubim te ...


879

Če te stisne tvoja beda, ne bodi žalosten. — Kot sveti Pavel se hvali s svojo slabostjo, kajti otrokom je dovoljeno, da brez strahu pred posmehom oponašajo starejše.


880

Naj te tvoje napake in nepopolnosti, celo tvoji hudi padci ne oddaljijo od Boga. — Nemočen otrok se, če je pameten, še bolj privije k očetu.


881

Naj te ne skrbi, če se jeziš, ko opravljaš tiste majhne stvari, za katere te On prosi. — Boš že prišel do tega, da se boš smehljal ...

Ali ne vidiš, s kolikšno nejevoljo preprosti otrok spusti iz svojih rok sladkarijo in jo da očetu, ki ga preizkuša? — A mu jo vseeno da: zmagala je ljubezen.


882

Ko hočeš nekaj narediti dobro, zelo dobro, izpade slabše. — Ponižaj se pred Jezusom in mu reci: si videl, kako vse naredim slabo? — Če mi ti ne boš zelo pomagal, bo vse še slabše!

Usmili se svojega otroka: glej, vsak dan hočem popisati veliko stran v knjigi svojega življenja ..., a sem tako okoren! Če ne vodi moje roke Učitelj, prihajajo izpod mojega peresa namesto lepo oblikovanih črk le čačke in packe, ki jih ni mogoče pokazati nikomur.

Jezus, od zdaj bova vedno pisala skupaj.


883

Priznam, ljubezen moja, svojo veliko, veliko nespretnost. Celo ko skušam pobožati, naredim škodo. — Omehčaj mojo dušo: daj mi, prosim te, skupaj s trdnim in možatim življenjem otroštva, takšno nežnost in ljubeznivost, kot jo imajo otroci do svojih staršev v najpristnejših dokazih ljubezni.


884

Poln si bede. — Vsak dan ti je to bolj jasno.

— A naj te tega ne bo strah. — On dobro ve, da ne moreš dati več sadov.

Zaradi tvojih nehotenih padcev — padcev otroka — je tvoj Oče-Bog še bolj pazljiv in tudi Mati Marija te ne izpusti iz svojih ljubečih rok. Izkoristi to. Ko te Gospod vsak dan pobere s tal, se ga okleni z vso svojo močjo in položi svojo ubogo glavo na njegove odprte prsi, da boš ponorel od bitja njegovega ljubeznivega srca.


885

En zbodljaj. — In še eden in še eden. — Kar trpi jih, človek! Mar ne vidiš, da si tako neznaten, da v svojem življenju — na svoji kratki poti — lahko izročaš le te majhne križe?

Poleg tega ne pozabi: križ za križem, en zbodljaj ... in še eden ... kako velik kup bo nastal!

Na koncu, otrok, si znal napraviti veliko stvar: ljubiti.


886

Ko otroška duša Gospodu izrazi svojo željo po odpuščanju, mora biti prepričana, da se bo njena želja kmalu izpolnila: Jezus bo iz duše odstranil nečisti rep, ki ga vleče za seboj zaradi preteklih napak; odstranil bo mrtvo težo, ostanek vseh nečistosti, ki pritiskajo dušo k tlom; osvobodil bo otrokovo srce vseh zemeljskih bremen, da se bo lahko povzpelo k božjemu veličastvu in se stopilo v živem ognju ljubezni, ki je On.


887

V trenutkih obupa, ki jih povzročajo tvoja sebičnost, tvoji padci, tvoja — morda le navidezna — umikanja, se ti pogosto zdi, da si v sebi zlomil nekaj, kar ima veliko vrednost (svoje posvečenje).

Ne skrbi: uporabi v nadnaravnem življenju pametni način, ki se ga za rešitev podobnih težav poslužujejo preprosti otroci.

Včasih se zgodi, da otroci — največkrat zaradi nerodnosti — razbijejo kakšno stvar, ki jo je oče še posebej cenil. Zelo jim je žal, morda celo zajokajo, nato pa svojo žalost potolažijo pri lastniku predmeta, ki so ga s svojo nerodnostjo razbili. In oče pozabi na vrednost polomljenega predmeta — čeprav je velika — in poln nežnosti ne samo oprosti, temveč tolaži in spodbuja otroka. — Nauči se kaj iz tega.


888

Naj bo vaša molitev možata. — Biti otrok ne pomeni biti pomehkužen.


889

Za tega, ki ljubi Jezusa, je molitev, tudi molitev v suhoti, sladkost, ki vedno prežene bolečino. Duša poseže po molitvi kot otrok po sladkorju, potem ko je popil grenko zdravilo.


890

Pri molitvi si raztresen. — Skušaj se zbrati, toda ne skrbi, če si kljub temu še vedno raztresen.

Ali ne vidiš, kako se v običajnem življenju tudi najbolj bistri otroci zamotijo in zabavajo s tem, kar jih obdaja, pri tem pa velikokrat preslišijo očetove besede? — V tem ni pomanjkanja ljubezni ali spoštovanja; taka je pač otroku lastna slabost in majhnost.

Glej: ti si otrok pred Bogom.


891

Med molitvijo usmerjaj neprimerne misli, kot da bi bil prometnik. Zato imaš v svojem otroškem življenju močno voljo. — Včasih pa neprijetne spomine le zadrži v svojih mislih, in osebe, ki v njih nastopajo, v molitvi priporoči Bogu.

Potem pa naprej! ... naprej, dokler je čas molitve. — Če se ti takšna molitev zazdi nekoristna, bodi vesel in vedi, da si tako razveselil Jezusa.


892

Kako dobro je biti otrok! — Ko odrasel človek prosi za kaj, mora prošnji priložiti seznam svojih zaslug.

Ko pa je ta, ki prosi, otrok — otroci vendar nimajo zaslug —, je dovolj, če reče: sem sin tega in tega.

O, Gospod! — mu reci z vso dušo! — jaz sem ... božji otrok!


893

Vztrajati. — Ko otrok potrka na vrata, potrka enkrat ali dvakrat in nato še večkrat ... močno in na dolgo, brez sramu. In tistega, ki mu jezno pride odpret, razoroži preprostost majhnega vsiljivca ...

— Tako ravnaj tudi ti z Bogom.


894

Si kdaj videl, kako se zahvaljujejo otroci?

— Posnemaj jih in tako kot oni v dobrem in slabem reci Jezusu: “Kako si dober! Kako dober ...”

Ta resnično občuteni vzklik je pot otroštva, ki te bo pripeljala k miru, s pravo mero smeha in joka, a brez mere v ljubezni.


895

Delo te tako izčrpava, da ne moreš moliti. Vedno si v navzočnosti tvojega Očeta. — Če ne govoriš z Njim, Ga vsaj od časa do časa poglej kot majhen otrok ... In On se ti bo nasmehnil.


896

Praviš, da ti med zahvalo po obhajilu najprej pridejo na misel prošnje, ki se jih sploh ne moreš znebiti ...: Jezus, daj mi to, Jezus, tisto dušo, Jezus, tisto pobudo.

Ne skrbi. Z ničemer se ne sili. Kaj nisi videl, kako dobremu očetu njegov preprosti in neučakani otrok po žepih išče sladkarije, še preden ga sploh poljubi v pozdrav? — Torej ...


897

Naša volja, z milostjo, je pred Bogom vsemogočna. — Če spričo neštetih žalitev proti Gospodu z odločno voljo rečemo Jezusu, naprimer, ko se vozimo s tramvajem: “Bog moj, hotel bi tolikokrat obuditi ljubezen in zadoščevanje, kolikor je med vožnjo obratov na kolesu tega vozila,” potem smo Jezusa v tistem trenutku zares ljubili in mu zadostili, kakor smo si tudi želeli.

Takšne “neumnosti” še vedno sodijo k duhovnemu otroštvu. To je neskončni dialog med nedolžnim otrokom in Očetom, ki je navdušen nad svojim otrokom:

— Povej mi, kako zelo me imaš rad! — In malček zlogujoče odgovarja: To-li-ko mi-li-jo-nov.


898

Če živiš “otroško življenje”, moraš biti, ravno zaradi tega, ker si otrok, duhovno sladkosneden. — Spomni se, kot to počno tvoji vrstniki, na vse tiste dobrote, ki jih hrani tvoja Mati.

In to večkrat na dan. — Dovolj je že trenutek: Marija ... Jezus ... tabernakelj ... obhajilo ... ljubezen ... trpljenje ... verne duše v vicah ... ti, ki se bojujejo: papež, duhovniki ... verujoči ... tvoja duša ... duše tvojih domačih ... angeli varuhi ... grešniki ...


899

Koliko te stane to majhno mrtvičenje! — Boriš se. — Zdi se, da te drugi sprašujejo: zakaj se moraš tako čvrsto držati življenjskega načrta, urnika? — Poglej. Si videl, kako lahko je pretentati otroke? — Najprej nočejo vzeti grenkega zdravila, a ko jim rečejo: žličko za očeta, žličko za babico ... tako pojedo predpisani odmerek zdravila.

Enako ravnaj tudi ti: še četrt ure spokorniškega pasu za duše v vicah, pet minut za tvoje starše, še pet minut več za tvoje brate v apostolatu ... Dokler ne dosežeš časa, ki ti ga določa tvoj urnik.

Kako dragoceno je tvoje mrtvičenje, če ga izvajaš na tak način!


900

Nisi sam. — Z radostjo prenašaj težave.

— Ubogi otrok, res je, da ne čutiš, da te drži materina roka. — Toda, ... si videl, kako matere tega sveta razširjenih rok spremljajo svoje malčke, ko se ti opogumijo in brez vsakršne pomoči naredijo svoje prve korake? — Nisi sam: Marija je s tabo.


901

Jezus, nikoli se ti ne bom mogel oddolžiti, pa čeprav umrem od ljubezni, za milost, ki si mi jo storil, ko si me naredil tako majhnega.


[Natisni]
 
[Pošlji]
 
[Dlančnik]
 
[Shrani]
 
Zamenjaj jezik::
Nazaj Naprej