To je ključ, ki odpira vrata v nebeško kraljestvo: “Qui facit voluntatem Patris mei qui in coelis est, ipse intrabit in regnum coelorum.” — Kdor spolnjuje voljo mojega Očeta, ... tisti bo vstopil!

Od tega, da se ti in jaz obnašava, kot hoče Bog — ne pozabi na to — je odvisno mnogo velikih stvari.

Kamni, klesani kamni smo, ki se premikajo, čutijo in imajo povsem svobodno voljo.

Bog je kamnosek, ki oteše naše robove, nas preuredi, oblikuje po svoji volji z udarci kladiva in dleta.

Ne odmikajmo se, ne izogibajmo se Njegovi volji, ker v nobenem primeru ne bomo mogli preprečiti udarcev. — Še bolj in brez smisla bomo trpeli in, namesto da bi postali oblikovani kamen, na katerem je mogoče graditi, bomo ostali brezobličen kup grušča, po katerem bodo s prezirom hodili ljudje.

Obupati? ... Sprijazniti se? ... Ljubiti božjo voljo!

Popolno sprejemanje božje volje nujno prinaša radost in mir: srečo na križu. — Takrat vidimo, da je Kristusov jarem sladek in da njegovo breme ni težko.

“Mir, mir!” mi praviš. — Mir je ... za ljudi “blage” volje.

To je misel, ki prinaša mir in ki jo Sveti Duh vdihuje vsem, ki ljubijo božjo voljo: “Dominus regit me, et nihil mihi deerit.” — Gospod me vodi, nič mi ne manjka.

Kaj sploh lahko vznemiri človeka, ki zares ponavlja te besede?

Svobodni človek, podvrzi se prostovoljni sužnosti, da Jezusu ne bo treba reči o tebi tega, kar je sv. Tereziji rekel o drugih: “Terezija, jaz sem hotel ... A ljudje niso hoteli.”

Dejanje poistovetenja z božjo voljo: Gospod, ti tako hočeš? ... Potem tako hočem tudi sam!

Ne dvomi! Pusti, da se iz srca dvigne na ustnice “Fiat” — zgôdi se! ... — ki bo krona žrtve.

Kolikor bližje Bogu je apostol, toliko bolj vesoljnega se čuti: njegovo srce postane tako široko, da lahko v želji, da bi k Jezusovim nogam položil vse stvarstvo, vanj sprejme vse ljudi in reči.

Bolj ljubim tvojo voljo, moj Bog, kot blaženost samo, ki bi jo dosegel, ne da bi izpolnjeval tvojo voljo (ko bi bil tak nesmisel mogoč).

Prepustitev božji volji je ključ do sreče na zemlji. — Reci, torej: “Meus cibus est, ut faciam voluntatem eius.” — Moja hrana je, da izvršujem njegovo voljo.

Ta prepustitev je ravno pogoj, da v prihodnosti ne boš izgubil svojega miru.

“Gaudium cum pace” — veselje in mir — to je gotov in slasten sad izročitve božji volji.

Ravnodušnost ne pomeni, da si trdega srca ... tako kot tudi Jezus ni bil.

Nič manj srečen nisi, če imaš manj, kot če bi imel preveč.

Bog povzdigne tiste, ki izpolnjujejo njegovo voljo, prav v tem, v čemer jih je ponižal.

Večkrat na dan se vprašaj: počnem v tem trenutku to, kar moram početi?

Jezus, to, kar bi Ti “hotel” ..., jaz ljubim.

Stopnje: Vdati se v božjo voljo. Sprejeti božjo voljo. Hoteti božjo voljo. Ljubiti božjo voljo.

Gospod, če je takšna tvoja volja, naredi iz mojega bednega mesa razpelo.

Ne stopi v začarani krog takšnega razmišljanja: ko se to uredi na tak ali drugačen način, bom zelo velikodušen s svojim Bogom.

Ali morda Jezus ne čaka na tvojo brezpogojno velikodušnost, da bo On uredil stvari bolje, kot si sploh lahko predstavljaš?

Trden sklep in jasen zaključek: v vsakem trenutku vsakega dne si bom prizadeval velikodušno izpolnjevati božjo voljo.

Tvoja lastna volja, tvoje lastno mnenje: to je to, kar te vznemirja.

Samo trenutek je potreben ... Preden se lotiš kakršnega koli opravila, premisli: kaj hoče od mene Bog v tej stvari?

In potem z božjo milostjo to napravi!