Josemaría Escrivá Obras
 
 
 
 
 
 
  Pot > Poslednje reči > Pog 35
734

“To je vaša ura in oblast teme.” — Torej ima tudi grešnik svojo uro? — Da ... in Bog svojo večnost!


735

Če si apostol, bo smrt zate dobra prijateljica, ki ti lajša pot.


736

Si videl, kako v žalostnem jesenskem popoldnevu odpada suho listje z drevesa? Tako padajo vsak dan duše v večnost: nekega dne boš tudi ti odpadli list.


737

Nisi slišal s kakšno žalostjo se posvetni ljudje pritožujejo, da “vsak dan, ki mine, pomeni malo umreti”?

Jaz pa ti pravim: veseli se, apostolska duša, kajti z vsakim dnem, ki mine, si bliže Življenju.


738

“Druge ljudi” smrt zavira in plaši. — Nas pa smrt —Življenje — vzpodbuja in nam daje novih moči.

Zanje smrt pomeni konec, za nas začetek.


739

Ne boj se smrti. — Že zdaj jo velikodušno sprejmi ..., ko bo Bog hotel ..., kakor bo Bog hotel ..., kjer bo Bog hotel. — Nikar ne dvomi: prišla bo ob času, kraju in na način, ki je najbolj primeren ... saj jo bo poslal Oče-Bog. — Dobrodošla bodi naša sestra smrt!


740

Kaj bo na svetu propadlo, če mene več ne bo, če bom umrl?


741

Vidiš, kako truplo drage osebe razpada in povzroča smrad? — To je torej lepo telo! — Opazuj ga in ugotovi, kaj iz tega sledi.


742

Zdi se mi nemogoče, da te ne bi presunile tiste podobe Valdésa Leala, kjer je toliko odlične mrhovine — škofje, vitezi — v polni gnilobi.

Kaj pa stokanje gandijskega vojvode: Nikoli več nočem služiti gospodarju, ki bi lahko umrl!


743

Govoriš mi o “junaški” smrti. — Se ti ne zdi, da je veliko bolj “junaško” umreti neopazno v dobri postelji, kot navaden meščan ... a od bolezni, ki se imenuje ljubezen?


744

Če si apostol, ne boš umrl. — Zamenjal boš stanovanje in nič več.


745

“Prišel bo sodit žive in mrtve,” molimo v Veri. — Ko le ne bi pozabil na tisto sodbo in na tisto pravičnost in ... na tistega Sodnika.


746

Ali se v tvoji duši ne iskri želja, da bi bil v zadovoljstvo tvojega Očeta-Boga, ko te bo moral soditi?


747

Posvetne duše se rade spominjajo božjega usmiljenja. — In tako si drznejo še naprej hoditi po svojih stranpoteh.

Res je, da je naš Gospod Bog neskončno usmiljen, je pa tudi neskončno pravičen: in je sodba in On je sodnik.


748

Pogumno! — Ali ne veš, da sveti Pavel pravi Korinčanom, da “bo vsak prejel svoje plačilo po svojem delu”?


749

Pekel obstaja. — Trditev, ki se ti zdi samoumevna. — Še enkrat ti bom rekel: pekel obstaja!

V pravem trenutku prenesi odmev teh besed na uho tega svojega prijatelja ... in tudi tistega drugega.


750

Poslušaj me ti, ki si do vratu zakopan v svojo znanost: tvoja znanost mi ne more zanikati resnice o delovanju hudega duha. Moja Mati, sveta Cerkev, je od nekdaj od svojih duhovnikov zahtevala, da pred oltarjem vsak dan molijo k svetemu Mihaelu, “contra nequitiam et insidias diaboli” — proti zlobi in zahrbtnosti sovražnika. To je obenem tudi hvalevredna osebna pobožnost.


751

Nebo: “Kar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil njim, ki ga ljubijo.”

Ali te ta apostolova razodetja ne poganjajo v boj?


752

Vedno. — Za vedno! — Besede, prepojene s človeško željo, da bi podaljšal — ovekovečil — to, kar je prijetno.

Lažnive besede na zemlji, kjer se vse konča.


753

Kar je tostranskega, je nenehno minevanje: užitek se niti ne začne in že se konča.


[Natisni]
 
[Pošlji]
 
[Dlančnik]
 
[Shrani]
 
Zamenjaj jezik::
Nazaj Naprej