Notranji boji

Ne vznemirjaj se, če ob pogledu na lepoto duhovnega sveta v svoji notranjosti zaslišiš prigovarjajoči glas starega človeka.

To je “telo smrti”, ki kliče nazaj svoje izgubljene pravice … Dovolj ti je božja milost: bodi zvest pa boš zmagal.

Svet, hudič in meso so pustolovci. Izkoriščajo šibkost divjaka, ki ga nosiš v sebi. Hočejo, da jim v zameno za bedno zrcalce užitka brez prave vrednosti izročiš čisto zlato, bisere, briljante in rubine, prepojene z živo in zveličavno krvjo tvojega Boga, ki so cena in zaklad tvoje večnosti.

Slišiš? — V nekem drugem stanu, na drugem mestu, na drugem položaju in poklicu bi lahko naredil veliko več dobrega! — Za to, kar počneš, ni treba imeti nobenih sposobnosti! …

Jaz pa ti pravim: tam, kamor so te postavili, ugajaš Bogu … To, o čemer premišljuješ, pa ti očitno prišepetava hudič.

Muči in žalosti te, ker so tvoja obhajila hladna in suha. — Povej mi: iščeš v obhajilu sebe ali Jezusa? — Če iščeš sebe, se upravičeno žalostiš … A če, tako kot je prav, v obhajilu iščeš Jezusa, potrebuješ še kak očitnejši znak od križa, da boš vedel, da si ga zares našel?

Ponoven padec … in to kakšen! … Da bi obupal? Ne: ponižaj se in se po svoji Materi Mariji zateci k usmiljeni Jezusovi ljubezni. — En sam “miserere” in povzdigni to srce! — Potem pa začni znova.

Zelo nizko si padel! — Od tam začni ponovno graditi temelje. — Bodi ponižen. — “Cor contritum et humiliatum, Deus, non despicies.” — Skesanega in ponižnega srca Bog ne zametuje.

Saj ne greš proti Bogu. — Tvoji padci so zaradi šibkosti. — Res je, a te tvoje šibkosti so tako pogoste! Ne znaš se jim izogniti. Tako da, če nočeš, da te imam za hudobnega, te bom imel za hudobnega in neumnega.

Tvoja volja ni prava volja, če odločno ne odstraniš priložnosti. — Ne slepi se in me ne prepričuj, da si šibek. Si … strahopeten, kar ni isto.

Ta trepet v tvoji notranjosti, ta skušnjava, ki te ovija, je kot obveza na očeh tvoje duše.

V temi si. — Ne sili se, da bi hodil sam, kajti sam boš padel. — Pojdi k svojemu voditelju — k svojemu nadrejenemu — in z njegovo pomočjo boš zaslišal besede, ki jih je nadangel Rafael rekel Tobiju:

“Forti animo esto, in proximo est ut a Deo cureris.” — Pogum, v kratkem te bo Bog ozdravil!

— Bodi poslušen in odpadle bodo luskine in obveza s tvojih oči in Bog te bo napolnil z milostjo in mirom.

“Ne znam se premagati!” mi obupano pišeš. — Odgovarjam ti: ali si sploh poskušal uporabiti sredstva?

Srečne zemeljske nesreče! — Revščina, solze, sovraštvo, krivice, sramota … Vse boš zmogel v Njem, ki ti bo dal moč.

Trpiš … a se ne bi hotel pritoževati. — Nič ni narobe, če se pritožuješ — to je naravni odziv ubogega telesa —, dokler tvoja volja v tebi, zdaj in vselej, hoče to, kar hoče Bog.

Nikoli ne obupaj. Lazar je bil mrtev in je že razpadal: “iam foetet, quatriduanus est enim” — zaudarja, kajti že četrti dan leži, reče Marta Jezusu.

Če zaslišiš božji navdih in se mu odzoveš — “Lazare, veni foras!” — Lazar, pridi ven! —, se boš povrnil v življenje.

Težko je! — Vem. A vseeno — moraš nadaljevati! Nihče ne prejme nagrade — in kakšne nagrade! — razen tistega, ki se hrabro bojuje.

Če se zamaje tvoja duhovna zgradba, če se ti zdi, da je vse ostalo v zraku, … se z otroškim zaupanjem nasloni na Jezusa in Marijo, ki sta čvrst in varen kamen, na katerem bi moral graditi že vse od začetka.

Tokrat je preizkušnja dolga. — Morda — moral bi reči gotovo — je doslej nisi dobro prenašal, … ker si še vedno iskal človeških tolažb. — In tvoj Oče-Bog ti jih je prav vse odvzel, da ne bi imel druge opore kot le Njega.

Praviš, da ti je vseeno? — Nikar se ne slepi. Če bi te zdaj vprašal po ljudeh in ustanovah, v katere si zaradi Boga vložil svojo dušo, bi mi navdušeno odgovoril z zavzetostjo človeka, ki govori o lastnih rečeh.

Za vse ti ni vseeno: tvoja moč pa kljub temu ni neizčrpna … in potrebuješ več časa zase, časa, ki bo koristil tudi tvojemu delovanju, kajti navsezadnje si orodje.

Praviš, da so v tvoj prsih ogenj in voda, mraz in toplota, strasti in Bog …: ena sveča, ki si jo prižgal svetemu Mihaelu, druga, ki gori za hudiča …

Pomiri se. Dokler se hočeš boriti, v tvojih prsih ne gorita dve sveči, temveč ena: nadangelova.

Sovražnik skoraj vedno ravna enako z ljudmi, ki se mu upirajo; hinavsko, prijazno: opravičila … duhovne narave, da ne bi vzbujal pozornosti …

— In potem, ko se že zdi, da ni več pomoči (a vedno je), postane nesramen, … da bi dosegel obup, kot je bil Judov, brez kesanja.

Ko si izgubil tisto človeško tolažbo, ti je ostal občutek samote, kot da visiš na tanki nitki nad praznino črnega prepada. — In zdi se, da nihče ne sliši tvojih klicev na pomoč in tvojih krikov.

To zapuščenost si si pošteno zaslužil. — Bodi ponižen: ne išči sebe in ne svojega udobja. Ljubi križ — premalo je, če ga le prenašaš — in Gospod bo uslišal tvojo molitev. — In pomirili se bodo tvoji čuti. — In tvoje srce se bo ponovno zacelilo. — In našel boš svoj mir.

Ves si v ranah. — Tako se počutiš. Vse te boli: duša in čutila. In zate je vse skušnjava …

Spet ti pravim: bodi ponižen. Videl boš, da bo to stanje kmalu minilo. In bolečina se bo spremenila v radost, skušnjava v gotovost.

A medtem poživi svojo vero; napolni se z upanjem; neprestano obujaj ljubezen, pa četudi misliš, da le z ustnicami.

Vsa naša moč je sposojena.

Moj Bog, vsak dan sem manj gotov samega sebe in bolj gotov Tebe!

Če Ga ti ne zapustiš, te tudi On ne bo zapustil.

Vse pričakuj od Jezusa: ti nimaš ničesar, ne veljaš nič in ne zmoreš ničesar. — On bo deloval, če se Mu prepustiš.

O, Jezus! — Počivam v Tebi.

Vedno zaupaj v svojega Boga. — On ni v nobeni bitki poražen.

Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
To poglavje v drugem jeziku