Josemaría Escrivá Obras
 
 
 
 
 
 
  Pot > Druge kreposti > Pog 32
667

Obujanja vere, upanja in ljubezni so ventili, skozi katere se širi ogenj duš, ki živijo božje življenje.


668

Vse delaj nesebično, iz čiste ljubezni, kakor da ne bi bilo plačila in ne kazni. — Vendar v srcu utrjuj slavno upanje na nebesa.


669

Dobro je, da Bogu služiš kot otrok, brez plačila, velikodušno ... — A naj te ne skrbi, če kdaj pomisliš na plačilo.


670

Jezus pravi: “In vsak, kdor zapusti hišo ali brate ali sestre ali očeta ali mater ali ženo ali otroke ali njive zaradi mojega imena, bo prejel stokratno in dobil v delež večno življenje.”

— Pa najdi na zemlji koga, ki ti bo tako bogato poplačal!


671

Jezus ... molči. — “Iesus autem tacebat.” — In zakaj ti govoriš, da bi se potolažil ali opravičil?

Molči. — V zaničevanju poišči veselje: vedno te bodo zaničevali manj, kot si zaslužiš.

— Mar lahko ti vprašaš: “Quid enim mali feci?” — Kaj sem hudega storil?


672

Bodi gotov, da si božji človek, če z veseljem in v tišini prenašaš krivico.


673

Čudovit odgovor je dal nek častitljiv mož mladeniču, ki se je pritoževal zaradi utrpele krivice:

“Te moti?” mu je rekel, “potem pa si ne želi biti dober! ...”


674

Nikoli ne povej svojega mnenja, če te zanj ne prosijo, čeprav misliš, da je tvoje mnenje najbolj pravilno.


675

Res je bil grešnik. — Toda ne ustvari si o njem togega mnenja. — Naj bo tvoje srce usmiljeno in ne pozabi, da še vedno lahko postane nov Avguštin, medtem ko se ti ne premakneš iz povprečnosti.


676

Vse stvari tega sveta niso nič drugega kot zemlja. — Spravi jih na kup pod tvojimi stopali, pa boš bliže nebu.


677

Zlato, srebro, dragi kamni ... zemlja, kupi gnoja. — Naslade, čutni užitki, zadovoljevanje nagonov ... kot žival, kot mula, kot prašič, kot petelin, kot bik.

Časti, odlikovanja, nazivi ... zrak, napihnjenost, laži, nič.


678

Ne navezuj svojih ljubezni na stvari tu spodaj. — To so sebične ljubezni ... Tisti, ki jih ljubiš, se bodo s strahom in gnusom odvrnili od tebe že nekaj ur po tem, ko te bo Bog poklical v svojo bližino. — Druge ljubezni so tiste, ki ostanejo.


679

Požrešnost je grda razvada. — Se ti ne zdijo vsaj malo smešni in ravno toliko gnusni ti pomembni gospodje, ki sedijo ob mizi in resno kot v kakšnem obredu v svoje prebavne organe spravljajo maščobo, kakor da bi bil to “cilj”?


680

Pri mizi ne govori o hrani: to je neotesanost, ki zate ni primerna. — Govori o čem plemenitem — o duši ali o razumu — pa boš povzdignil to dolžnost.


681

Tistega dne, ko vstaneš od mize, ne da bi storil majhno dejanje mrtvičenja, boš jedel kot pogan.


682

Navadno ješ več, kot je potrebno. — In ta prenasičenost, ki te pogosto obtežuje in povzroča telesno neugodje, ti preprečuje, da bi okušal nadnaravne dobrine, in otopi tvoj razum.

Kako lepa krepost, tudi na zemlji, je zmernost!


683

Vidim te, pošteni kristjan — praviš, da to si —, kako poljubljaš sveto podobo, kako mrmraš ustno molitev, kako vpiješ na tiste, ki napadajo božjo Cerkev ..., in celo, kako prejemaš svete zakramente.

A ne vidim, da bi se žrtvoval in se izogibal določenim ... posvetnim pogovorom (upravičeno bi jih lahko tudi drugače označil!), niti da bi bil velikodušen s tistimi, ki so pod tabo ... in tudi ne s Kristusovo Cerkvijo; niti da bi prenašal kakšno slabost svojega brata, se odpovedal svojemu napuhu v skupno dobro, pozabil na svojo čvrsto ukoreninjeno podobo sebičnosti in ... še toliko reči!

Vidim te ... — Ne vidim te ... — Ti pa ... praviš, da si kristjan? — Kako klavrno je tvoje dojemanje Kristusa!


684

Tvoj talent, tvoja priljubljenost, tvoj položaj ... se izgubljajo. Ne pustijo ti, da bi jih izkoristil. — Dobro premisli o teh besedah duhovnega pisatelja: “Kadilo, ki se daruje Bogu, se ne izgubi.

— Gospodu izkazuješ večjo čast, če žrtvuješ svoje sposobnosti, kot če jih nečimrno uporabljaš.”


[Natisni]
 
[Pošlji]
 
[Dlančnik]
 
[Shrani]
 
Zamenjaj jezik::
Nazaj Naprej