Josemaría Escrivá Obras
 
 
 
 
 
 
  Pot > Ponižnost > Pog 27
589

Ko zaslišiš odobravajoče ploskanje, naj v tvojih ušesih odzvanja tudi posmeh, ki si ga povzročil s svojimi neuspehi.


590

Ne želi si, da bi bil kot pozlačena vetrnica na veliki stavbi: naj se še tako blešči in naj bo še tako visoka, nič ne pripomore k trdnosti stavbe.

— Ko bi le bil kot star kamen, ki je skrit v temeljih, pod zemljo, kjer te nihče ne vidi: zaradi tebe se hiša ne bo podrla.


591

Kolikor bolj me drugi povišujejo, Jezus moj, toliko bolj me ti v srcu ponižaj in mi daj vedeti, kaj sem bil in kaj bom, če me ti zapustiš.


592

Ne pozabi, da si ... koš za smeti. — A če te božji Vrtnar slučajno vzame v svoje roke, te umije in očisti ... in te napolni s čudovitimi rožami ... ne bodi prevzeten zaradi vonja in barv, ki so ozaljšali tvojo grdost.

— Ponižaj se, ne veš, da si posoda za odpadke?


593

Ko vidiš, kakšen si v resnici, se ti mora zdeti normalno, da te zaničujejo.


594

Nisi ponižen, kadar se ponižuješ, temveč ko te ponižajo in to prenašaš zaradi Kristusa.


595

Če bi se poznal, bi se veselil zaničevanja in tvoje srce bi jokalo vpričo povzdigovanja in hvale.


596

Naj te ne boli, da drugi vidijo tvoje napake; boleti te mora žalitev Boga in slab zgled, ki ga lahko povzročiš.

— Sicer pa naj vedo, kakšen si in te zaničujejo. — Ne boj se biti nič, kajti tako ti mora Jezus dati vse.


597

Če bi deloval v skladu s tem, kar čutiš v svojem srcu in tem, kar ti narekuje pamet, bi moral neprestano ležati z obrazom na tleh, kot umazan, grd in zaničevan črv ... pred tem Bogom, ki te že toliko časa prenaša.


598

Kako velika je vrednost ponižnosti! — “Quia respexit humilitatem ...” Povrh vere, ljubezni, brezmadežne čistosti, moli radostni hvalospev naše Matere v Zaharijevi hiši: “Ker je videl mojo ponižnost. Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.”


599

Umazan in odpadel prah si. — Čeprav te dih Svetega Duha dvigne nad vse zemeljske stvari in naredi, da se zasvetiš kot bi bil iz zlata, ko v višavah odsevaš s svojo bednostjo nebeške žarke sonca pravičnosti, ne pozabi na siromaštvo svojega stanja.

En sam trenutek napuha bi te vrnil na zemljo in prenehal bi biti luč ter postal blato.


600

Ti ... prevzeten? — Čemu?


601

Napuh? — Čemu? ... Kmalu — čez nekaj let, dni — boš kup smrdljive mrhovine: črvi, zaudarjajoča tekočina, zamazane cunje mrtvaškega prta ... in nihče na zemlji se ne bo več spomnil nate.


602

Ti, ki si učen, poznan, znaš govoriti, mogočen: če nisi ponižen, ne veljaš nič. Odlomi, izpuli ta “jaz”, ki ga je toliko preveč — Bog ti bo pri tem pomagal —, in tedaj boš lahko začel delati za Kristusa na zadnjem mestu v njegovi vojski apostolov.


603

Ta lažna ponižnost je udobnost: tako se poniglavo odpoveduješ svojim pravicam, ... ki so dolžnosti.


604

Ponižno priznaj svojo slabost, da boš mogel z apostolom reči: “cum enim infirmor, tunc potens sum” — kadar sem namreč slaboten, takrat sem močan.


605

“Oče, kako lahko prenašate te smeti?” si me skrušeno vprašal po spovedi.

— Molčal sem in si mislil, če te tvoja ponižnost navaja, da se počutiš tako — smeti, kup smeti! —, bomo iz vse te tvoje bede še lahko naredili nekaj velikega.


606

Poglej kako ponižen je naš Jezus: v Jeruzalemu je bil osliček njegov prestol! ...


607

Ponižnost je še ena dobra pot do notranjega miru. — On je rekel: “Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen ... in našli boste mir svojim dušam.”


608

Ni pomanjkanje ponižnosti, če se zavedaš rasti svoje duše. — Tako si zanjo lahko hvaležen Bogu.

— A ne pozabi, da si revež, ki nosi lepo obleko, ... ki je sposojena.


609

Spoznavanje samega sebe nas vodi za roko k ponižnosti.


610

Tvoja odločnost v obrambi duha in pravil apostolata, v katerem delaš, ne sme oslabeti zaradi lažne ponižnosti. — Ta odločnost ni napuh: je glavna krepost srčnosti.


611

Zaradi napuha. — Si že mislil, da lahko vse postoriš sam. — Za trenutek te je zapustil, pa si padel. — Bodi ponižen in ne boš ostal brez njegove izjemne podpore.


612

Zdaj lahko že pozabiš na svoj ponos: si le čopič v umetnikovih rokah. — In nič več.

— Povej mi, čemu služi čopič, če slikarju ne pusti slikati.


613

Da boš ti, ki si tako prazen in vase zagledan, lahko ponižen, je dovolj, da premisliš o Izaijevih besedah: si “kaplja vode ali rose, ki pade na zemljo in jo je komaj videti”.


[Natisni]
 
[Pošlji]
 
[Dlančnik]
 
[Shrani]
 
Zamenjaj jezik::
Nazaj Naprej