Josemaría Escrivá Obras
 
 
 
 
 
 
  Pot > Božja pričujočnost > Pog 11
265

Otroci ... si še kako prizadevajo, da bi se pred starši dostojno vedli!

Kraljevi otroci v prisotnosti svojega očeta skušajo ohraniti kraljevsko dostojanstvo.

In ti ... ali ne veš, da si vedno pred velikim kraljem, svojim Bogom Očetom?


266

Ne sprejmi nobene odločitve, ne da bi jo premislil pred Bogom.


267

Treba je biti prepričan, da je Bog vedno z nami. — Živimo, kakor da je Gospod nekje daleč, tam, kjer svetijo zvezde, pozabljamo pa, da je tudi vedno z nami.

In je kot ljubeč Oče — vsakega izmed nas ima raje kot vse matere tega sveta svoje otroke —, ki nam pomaga, nas navdihuje, blagoslavlja ... in nam odpušča.

Kolikokrat so se obrazi naših staršev razvedrili, ko smo jim, potem ko smo bili poredni, rekli: “Ne bom nikoli več!” — Potem pa smo mogoče še istega dne ušpičili isto ... — In naš oče nas je z narejeno jezo v glasu in z resnim izrazom na obrazu kaznoval ... hkrati pa je bilo njegovo srce polno nežnosti, ker je poznalo našo šibkost in je reklo: “Ubogi otrok, kako zelo se trudi, da bi bil priden!”

Treba si je zapisati in vtisniti globoko v spomin, da je Gospod, ki je poleg nas in v nebesih, naš Oče, najboljši Oče.


268

Navadi se večkrat na dan v zahvalo dvigniti svoje srce k Bogu. — Ker ti daje to in ono. — Ker so te zaničevali. — Ker nimaš tega, kar potrebuješ, ali ker to imaš.

Ker je ustvaril tako čudovito Mater, ki je tudi tvoja Mati. — Ker je ustvaril sonce in mesec pa živali in rastline. — Ker je ustvaril tistega človeka tako spretnega govorca, tebe pa tako okornega ...

Zahvali se mu za vse, kajti vse je dobro.


269

Ne bodi tako slep in tako lahkomiseln, da se v duhu ne bi postavil v vsak tabernakelj, takoj ko zagledaš obzidje in stolp božje hiše — On te pričakuje.

Ne bodi tako slep in tako lahkomiseln, da Materi božji ne nameniš vsaj priprošnje, ko greš mimo krajev, za katere veš, da tam žalijo Kristusa.


270

Ali te ne razveseli, če na običajnih poteh po mestu odkriješ kak nov tabernakelj?


271

Človek molitve je rekel: naj bo Jezus v namenih naš cilj, v čustvih naša ljubezen, v besedah naš predmet, v dejanjih naš zgled.


272

Uporabljaj tiste svete “človeške spretnosti”, ki sem ti jih svetoval, da ne izgubiš božje navzočnosti: molitvene vzklike, obujanja ljubezni in zadoščevanja, duhovna obhajila, poglede na podobo naše Gospe ...


273

Sam! — Nisi sam. Od daleč ti neprestano delamo družbo. — Poleg tega pa ... si je Sveti Duh — Bog s teboj — poiskal mesto v tvoji duši v milosti in s tem vsem tvojim mislim, željam in delu daje nadnaravni značaj.


274

“Gospod,” mi je rekel tisti fant (le kaj neki je z njim?), ki je bil dober študent na La Central, “razmišljal sem o tem, kar ste rekli ... da sem božji otrok! In zalotil sem se na ulici, z dvignjeno glavo in napuhom v duši ... božji otrok!”

Mirne vesti sem mu svetoval, naj goji svoj “napuh”.


275

Ne dvomim v tvojo poštenost. — Vem, da delaš v božji pričujočnosti. Toda — vedno je neki toda — tvoja dejanja spremljajo ali pa bi jih lahko spremljali ljudje, ki sodijo po človeško ... In tem je treba dati dober zgled.


276

Če se navadiš poiskati vsaj enkrat na teden Marijino družbo, da gresta k Jezusu, boš videl, kako boš bolj občutil božjo pričujočnost.


277

Sprašuješ me, zakaj tisti leseni križ? — Odgovor bom prepisal iz nekega pisma: “Ko dvigne pogled z mikroskopa, se ta ustavi na praznem in črnem križu. Ta križ brez križanega je simbol. Ima pomen, ki ga drugi ne bodo videli. In ta, ki je zaradi utrujenosti že skoraj prenehal z delom, ponovno približa oko leči in nadaljuje z delom: kajti samotni križ potrebuje ramena, ki ga bodo nosila.”


278

Živi v božji pričujočnosti in živel boš nadnaravno življenje.


[Natisni]
 
[Pošlji]
 
[Dlančnik]
 
[Shrani]
 
Zamenjaj jezik::
Nazaj Naprej