Josemaría Escrivá Obras
 
 
 
 
 
 
  Pot > Pretirana tankovestnost > Pog 10
258

Preženi te pomisleke, ki ti kradejo mir.

— Nič, kar krade mir tvoji duši, ni od Boga.

Ko te bo obiskal Bog, boš začutil resničnost tistih pozdravnih besed: mir vam dam ... mir vam zapustim ... mir z vami ... in to sredi stisk.


259

Še vedno pomisleki! — Brez olepševanja in jasno se pogovori s svojim voditeljem.

Ubogaj ... in ne omejuj Gospodovega srca, ki je polno ljubezni.


260

Žalost, pobitost. Nič me ne čudi: to je oblak prahu, ki ga je dvignil tvoj padec. Toda, dovolj je bilo! Ali ga ni veter milosti odgnal daleč?

V nasprotnem primeru bi tvoja žalost — če je ne odženeš — utegnila postati preobleka tvojega napuha. — Si mar mislil, da si popoln in brez greha?


261

Prepovedujem ti, da še naprej misliš na to.

— Pač pa slavi Boga, ki je tvoji duši povrnil življenje.


262

Ne misli več na svoj padec. — Ta misel, ki ti težko leži na srcu, lahko kaj kmalu postane vir novih skušnjav. — Kristus ti je odpustil: pozabi na starega človeka.


263

Ne izgubi poguma. — Videl sem, kako se boriš ...: tvoj današnji poraz je le vaja za končno zmago.


264

Dobro si se vedel ... čeprav si tako globoko padel. — Dobro si se vedel, ker si se ponižal, ker si se poboljšal, ker si se napolnil z upanjem in to upanje te je znova privedlo k Ljubezni. — Ne glej me s tem neumnim začudenim izrazom na obrazu: dobro si se vedel! — Vstal si s tal: “Surge,” se je ponovno zaslišal mogočen glas, “et ambula.” Zdaj pa na delo!


[Natisni]
 
[Pošlji]
 
[Dlančnik]
 
[Shrani]
 
Zamenjaj jezik::
Nazaj Naprej