Drobne stvari

Vse delajte iz ljubezni. — Tako ni drobnih stvari: vse postane veliko. — Vztrajanje v drobnih stvareh iz ljubezni je junaško.

Koliko velja majhno dejanje, opravljeno iz ljubezni!

Si zares želiš biti svetnik? — Izpolnjuj majhne dolžnosti vsakega trenutka. Stori, kar moraš storiti, in bodi v tem, kar delaš.

Zgrešil si pot, če podcenjuješ drobne stvari.

“Velika” svetost je v izpolnjevanju “majhnih dolžnosti” vsakega trenutka.

Veliki ljudje zelo upoštevajo drobne stvari.

Ker si bil “in pauca fidelis” — zvest v malem, pojdi v veselje svojega Gospoda. — To so Kristusove besede. — “In pauca fidelis! …” — Boš še preziral drobne stvari, če tiste, ki jih cenijo, čaka večna slava?

Ne sodi po skromnem začetku. Nekoč so me poučili, da se semena, iz katerih bo zrasla enoletna trava, prav v ničemer ne razlikujejo od semen, iz katerih bodo zrasla stoletna drevesa.

Ne pozabi, da je vse, kar je na zemlji velikega, zraslo iz malega. — Kar se rodi veliko, je popačeno in propade.

Praviš mi: ko se bo pokazala priložnost, da naredim nekaj velikega … potem! — Potem? Mar misliš, da ti bom verjel, in ti sam verjameš, da lahko zmagaš na nadnaravnih olimpijskih igrah, ne da bi se nanje pripravljal in treniral vsak dan?

Si videl, kako so zgradili tisto veličastno zgradbo? — Opeko za opeko. Tisoči opek. Vendar eno za drugo. — Potem vreče cementa, druga za drugo. In klesani kamni, ki tako malo pomenijo v primerjavi s celoto. — In kosi železa. — In delavci, ki dan za dnem delajo ob istih urah …

Si videl, kako so zgradili tisto veličastno zgradbo? … — Preko drobnih stvari!

Ali nisi opazil, v kako “majhnih rečeh” se skriva človeška ljubezen? — Tudi božja Ljubezen se skriva v “majhnih rečeh”.

Vztrajaj v natančnem izpolnjevanju sedanjih obveznosti. — To delo — skromno, enolično, nepomembno — je molitev, prenesena v dejanja, ki te pripravljajo na prejem milosti za drugo delo — veličastno, raznoliko in pomembno —, o katerem sanjaš.

Vse, pri čemer sodelujemo ubogi ljudje — in celo svetost —, je stkano iz neznatnih malenkosti, ki lahko — odvisno od namena — oblikujejo čudovito preprogo junaštva ali prostaštva, kreposti ali greha.

Junaške pesmi vedno pripovedujejo o velikih dogodivščinah, ki pa jih dopolnjujejo opisi vsakdanjega življenja junakov. — Da bi le vedno — to je prava pot! — zelo cenil drobne stvari.

Si kdaj v miru razmislil, kako velik seštevek lahko da mnogo majhnih stvari?

To je bila trda preizkušnja: ne pozabi te šole. — Tvoje zdajšnje velike strahopetnosti so — očitno — vzporedne s tvojimi vsakodnevnimi majhnimi strahopetnostmi.

“Nisi mogel” zmagati v velikem, “ker nisi hotel” zmagati v drobnih stvareh.

Nisi opazil leska v Kristusovih očeh, ko je siromašna vdova v templju dala svojo skromno miloščino? — Tudi ti mu daj to, kar lahko: zasluga ni v velikem ali majhnem, temveč v namenu, s katerim si dal.

Ne bodi … neumen. Res je, da si — kvečjemu — le majhen vijak v tem velikem Kristusovem podjetju.

Toda, ali veš, kaj pomeni, če en sam vijak ne prime dovolj ali zdrsne s svojega mesta? Popustili bodo veliko večji deli in kolesje se bo skrhalo.

Delo bo zastalo. — Morda se bo pokvaril cel stroj.

Kako velika stvar je biti majhen vijak!

Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
To poglavje v drugem jeziku