Veselje

Resnična krepost ni žalostna in zoprna, temveč prijazno vesela.

Če se vse dobro izteče, se veselimo in slavimo Boga, ki je omogočil uspeh. — In če se konča slabo? — Veselimo se in slavimo Boga, ker si z njim lahko delimo njegov sladek križ.

Tvoje veselje naj ne bo, kot bi lahko rekli, fiziološko, veselje zdrave živali, temveč nadnaravno, ki izhaja iz tega, da se odpoveš vsemu in se predaš ljubečim rokam našega Očeta-Boga.

Če si apostol, nikoli ne kloni. — Zate ni nasprotovanja, ki ga ne bi mogel premagati. — Zakaj si žalosten?

Dolg obraz, … odbijajoče vedenje, … smešen izgled, … neprijetno vzdušje. Misliš, da boš tako druge navdušil za Kristusa?

Ni veselja? — Pomisli: med mano in Bogom je neka ovira. — Skoraj vedno boš zadel.

Sprašuješ me, kako bi premagal svojo žalost. — Dal ti bom recept, ki prihaja iz dobre roke: od apostola Jakoba.

— “Tristatur aliquis vestrum?” — Si žalosten, moj sin? — “Oret!” — Moli! — Poskusi, pa boš videl.

Ne bodi žalosten. — Tvoj pogled na stvari naj bo bolj … “naš” — bolj krščanski.

Želim, da si vedno zadovoljen, kajti veselje je sestavni del tvoje poti.

— Prav takšnega nadnaravnega veselja prosi za vse.

“Laetetur cor quaerentium Dominum.”

— Veseli naj se srce teh, ki iščejo Gospoda.

— Luč, s katero lahko raziščeš vzroke svoje žalosti.

Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
To poglavje v drugem jeziku