V Jožefovi delavnici

Vsa Cerkev priznava svetega Jožefa za svojega varuha in zavetnika. V vseh teh stoletjih se je govorilo o njem in poudarjalo razne vidike njegovega življenja, stalno zvestega nalogi, ki mu jo je zaupal Bog. Zato ga že mnogo let rad kličem s prisrčnim naslovom: naš oče in gospod.

Sveti Jožef je res oče in gospod, ki varuje in spremlja na zemeljski poti tiste, ki ga častijo, kot je varoval in spremljal Jezusa, medtem ko je odraščal in postajal mož. Ko se obračamo k njemu, odkrivamo, da je sveti očak tudi mojster notranjega življenja, ker nas uči spoznavati Jezusa, živeti skupaj z Njim, spoznavati, da smo del Božje družine. Sveti Jožef nas tega uči s tem, da je navaden človek, družinski oče, rokodelec, ki si je služil kruh s trudom svojih rok. To je za nas še posebnega pomena, je razlog za premislek in veselje.

Danes, ko obhajamo njegov praznik, hočem priklicati njegov lik s tem, kar nam o njem govori evangelij, da bi mogli bolje odkriti, kar nam Bog sporoča po preprostem življenju moža svete Marije.

Tako Matej kot Luka nam pripovedujeta o svetem Jožefu kot možu, ki izhaja iz slavnega rodu: iz rodu Davida in Salomona, izraelskih kraljev. Podrobnosti tega porekla so zgodovinsko nekoliko nejasne; ne vemo, kateri od obeh rodovnikov, ki ju omenjata evangelista, pripada Mariji — Jezusovi človeški materi —, in kateri svetemu Jožefu, ki je bil njegov oče po judovski postavi. Niti ne vemo, ali je bilo Jožefovo rojstno mesto Betlehem, kamor se je šel popisat, ali Nazaret, kjer je živel in delal.

Vemo pa, da ni bil bogat. Bil je delavec, kot milijoni drugih ljudi po vsem svetu; opravljal je naporen in ponižen poklic, ki ga je Bog izbral zase, ko je prevzel našo človeško naravo in želel trideset let živeti kot kdo izmed nas.

Sveto pismo pravi, da je bil Jožef obrtnik. Več cerkvenih očetov dodaja, da je bil tesar. Sveti Justin o Jezusovem življenju in delu pravi, da je izdeloval pluge in jarme; sveti Izidor Seviljski se morda opira na njegove besede, ko ugotavlja, da je bil Jožef kovač. V vsakem primeru pa je bil delavec, ki je delal v službi svojih sodržavljanov, ki je bil spreten pri ročnem delu, kar je bil sad večletnega truda in znoja.

Iz evangeljskih poročil moremo izluščiti Jožefovo človeško veličino: nikdar nam ni predstavljen kot malodušen ali plašen človek; nasprotno, zna se spoprijeti s problemi, iti naprej v težkih trenutkih, sprejeti naložene naloge odgovorno in zavzeto.

Ne strinjam se s klasičnim načinom, ki svetega Jožefa upodablja kot starčka, četudi je bil namen poudariti Marijino večno devištvo. Jaz si ga predstavljam kot mladega, močnega, morda nekaj let starejšega od naše Gospe, vendar v polnosti človeškega zagona in zrelosti.

Za to, da bi lahko živeli krepost čistosti, ni treba čakati na stara leta ali na opešanje moči. Čistost se rodi iz ljubezni, za čisto ljubezen pa čvrstost in mladostno veselje nista ovira … Mlad je bil sveti Jožef po srcu in telesu, ko se je poročil z Marijo, ko je izvedel za skrivnost njenega Božjega materinstva, ko je živel ob njej in spoštoval celovitost, ki jo je Bog hotel zapustiti svetu kot še eno znamenje njegovega prihoda med ljudi. Kdor ni zmožen razumeti take ljubezni, ve zelo malo o tem, kaj je resnična ljubezen in mu je popolnoma neznan krščanski pomen čistosti.

Dejali smo, da je bil Jožef obrtnik iz Galileje, eden izmed mnogih. Kaj pa lahko od življenja pričakuje prebivalec izgubljene vasice, kot je bil Nazaret? Samo delo, vse dni, vedno isti napori. Ob koncu dneva počitek v majhni, revni hiši, da si nabere moči, naslednje jutro pa spet na delo.

Jožefovo ime po hebrejsko pomeni Bog bo dodal. Bog doda svetemu življenju tistih, ki spolnjujejo njegovo voljo, neslutene razsežnosti: to, kar je važno, kar vsemu daje vrednost, kar je Božje. Bog je preprostemu in svetemu Jožefovemu življenju dodal — če smem tako reči —, življenje Device Marije in Jezusa, našega Gospoda. Bog se ne pusti premagati v velikodušnosti. Jožef bi lahko vzel za svoje besede, ki jih je izrekla sveta Marija, njegova žena: Quia fecit mihi magna qui potens est, velike reči mi je storil On, ki je vsemogočen, quia respexit humilitatem, ker se je ozrl na mojo nizkost.

Jožef je bil resnično navaden človek, ki mu je Bog zaupal velike reči. Znal je živeti vedno in vsak trenutek svojega življenja, tako kot je Gospod hotel. Zato Sveto pismo hvali Jožefa in trdi, da je bil pravičen. V judovski govorici pravičen včasih pomeni pobožen, neoporečen Božji služabnik, izvrševalec Božje volje; drugič dober in usmiljen do bližnjega. Z eno besedo, pravičen je tisti, ki ljubi Boga in dokazuje to ljubezen z izpolnjevanjem njegovih zapovedi, z vseživljenjskim služenjem svojim bratom, vsem ljudem.

Pravičnost ne pomeni zgolj podvreči se nekemu pravilu, priti mora iz notranjosti, biti mora globoka, življenjska, kajti pravični živi v veri. Živeti iz vere, te besede, ki jih je kasneje apostol Pavel večkrat uporabil za premišljevanje, se obilno uresničijo v svetem Jožefu. Njegovo izpolnjevanje Božje volje ni ne navada ne formalizem, ampak nekaj spontanega in globokega. Postava, po kateri je živel vsak zaveden Jud, zanj ni bila le preprost zakonik in tudi ne hladen skupek predpisov, ampak izraz volje živega Boga. Zato je razpoznal Gospodov glas, ko se mu je na nepričakovan, presenetljiv način razodel.

Zgodba svetega očaka je preprosto življenje, toda ne lahko. Po prvih težkih trenutkih spozna, da je bil Marijin Sin spočet od Svetega Duha. In to Dete, Božji Sin, iz Davidovega rodu, se rodi v hlevu. Angeli slavijo njegovo rojstvo in pomembne osebnosti iz daljnih krajev se mu pridejo poklonit, a kralj v Judeji mu želi smrti in zato mora Dete bežati. Božji Sin je na videz nebogljeno dete, ki bo živelo v Egiptu.

Ko sveti Matej v svojem evangeliju opisuje te prizore, stalno poudarja Jožefovo zvestobo, ko brez omahovanja izpolnjuje Božje ukaze, čeprav bi se mu namen teh ukazov včasih lahko zdel nejasen, ali pa bi mu bila povezava z ostalimi Božjimi načrti prikrita.

Cerkveni očetje in duhovni pisci velikokrat poudarjajo trdnost vere svetega Jožefa. O besedah angela, ki mu naroča, naj beži pred Herodom in se nastani v Egiptu, pravi Janez Zlatousti: "Ko to sliši, se Jožef ne zgraža in ne pravi: to je uganka. Ti sam si dal vedeti, da bo On rešil svoj narod, zdaj pa ne samo, da še samega sebe ni zmožen rešiti, ampak moramo bežati in se podati na dolgo pot. To je v nasprotju s tvojo obljubo. Jožef ne razmišlja na ta način, ker je zvest mož. Tudi ne sprašuje, kdaj se bo vrnil, čeprav je angel pustil to vprašanje odprto, saj mu je rekel: ostani tam — v Egiptu —, dokler ti ne sporočim. Kljub temu si ne dela problemov, ampak uboga in veruje in z veseljem prenaša vse preizkušnje."

Jožefova vera ne omahuje, njegova poslušnost je vselej natančna in hitra. Če naj bi bolje razumeli, kar nas s tem sveti očak uči, je dobro upoštevati to, da je njegova vera dejavna in da njegova poslušnost ni pokorščina nekoga, ki bi pustil, da ga odnese tok dogodkov. Kajti krščanska vera je nekaj najbolj nasprotnega popustljivosti ali pomanjkanju notranje aktivnosti in energije.

Jožef se je brez pridržkov predal v Božje roke, vendar se ni nikdar odrekel presoji dogodkov in tako je dosegel tisto stopnjo razumevanja Božjih del, ki je resnična modrost. Na ta način je polagoma spoznal, da imajo nadnaravne zamisli Božjo skladnost, ki je včasih v nasprotju s človeškimi načrti.

V različnih okoliščinah svojega življenja očak ne preneha premišljevati, niti ne odstopi od svoje odgovornosti. Nasprotno: v službo veri nameni vse svoje človeško izkustvo. Ko se vrača iz Egipta in izve, da vlada v Judeji Arhelaj namesto svojega očeta Heroda, se je bal iti tja. Naučil se je gibati znotraj Božjega načrta in, kot potrditev, da Bog res hoče to, kar sam sluti, prejme naročilo, naj se umakne v Galilejo.

Taka je bila Jožefova vera: polna, zaupljiva, celovita, izražena v učinkoviti predanosti Božji volji, v razumni pokorščini. Z vero pa tudi dobrota, ljubezen. Njegova vera se staplja z Ljubeznijo, ljubeznijo Boga, ki je izpolnjeval obljube, dane Abrahamu, Jakobu, Mojzesu; z ljubeznivostjo moža do Marije in z ljubeznivostjo očeta do Jezusa. Vera in ljubezen v pričakovanju velike naloge, ki jo je tudi po njem — tesarju iz Galileje —, začenjal Bog: odrešenje vsega človeštva.

Vera, upanje, ljubezen. To so življenjske osi svetega Jožefa in vsakega krščanskega življenja. Predanost svetega Jožefa je kot tkanina, v kateri se prepletajo zvesta ljubezen, ljubezniva vera in zaupljivo upanje. Zato je njegov praznik dober trenutek, da vsi poživimo svojo predanost krščanskemu poklicu, ki ga je Gospod namenil vsakemu izmed nas.

Kadar res želimo živeti iz vere, upanja in ljubezni, takrat obnovitev izročitve ne pomeni znova vzeti v roke nekaj, kar je bilo zavrženo. Kadar imamo vero, upanje in ljubezen, tedaj prenova — navkljub osebnim napakam, padcem, nemoči —, pomeni obdržati se v Božjih rokah, potrditi pot zvestobe. Obnoviti izročitev je, ponavljam, obnoviti zvestobo temu, kar Gospod hoče od nas: ljubiti z dejanji.

Ljubezen se nujno razodeva na svoj način, ki je zanjo značilen. Včasih se govori o ljubezni, kot bi bila zagon, usmerjen k lastni zadovoljitvi, ali zgolj sredstvo za sebično dopolnitev lastne osebnosti. In to ni tako. Prava ljubezen pomeni izstopiti iz samega sebe, je izročitev. Ljubezen prinaša veselje, a to veselje ima svoje korenine v obliki križa. Dokler smo na zemlji in še nismo dospeli do polnosti prihodnjega življenja, ne more biti prave ljubezni brez izkušnje žrtve, bolečine. To je okusna bolečina, prijetna bolečina, ki je vir notranjega veselja, toda stvarna bolečina, saj je njen namen premagati lastno sebičnost in vzeti ljubezen kot smernico vseh naših dejanj.

Dela ljubezni so vedno velika, čeprav gre navidez za majhne stvari. Bog se je približal ljudem, ubogim stvarem, in nam rekel, da nas ljubi: Deliciae meae esse cum filiis hominum, moje veselje je biti pri človeških otrocih. Gospod nam da spoznati, da je vse pomembno: dejanja, ki so v človeških očeh izredna, in druga, za katera pravimo, da so nepomembna. Nič se ne izgubi. Bog ne zavrže nobenega človeka. Vsi, vsak v svojem poklicu — doma, v službi, pri opravljanju stanovskih dolžnosti, v državljanskih dolžnostih, pri uveljavljanju svojih pravic —, smo poklicani k sodelovanju v nebeškem kraljestvu.

To nas uči življenje svetega Jožefa, preprosto, normalno in redno, ki se sestoji iz mnogoletnega vedno enakega dela, iz človeško gledano enoličnih dni, ki si sledijo drug za drugim. Večkrat sem pomislil na to, kadar sem premišljeval o liku svetega Jožefa, zato je to eden izmed razlogov, da čutim do njega posebno pobožnost.

Ko je v zaključnem govoru prvega zasedanja Drugega vatikanskega koncila, 8. decembra preteklega leta, sveti oče Janez XXIII. napovedal, da se bo v mašnem kanonu omenjalo ime svetega Jožefa, me je visok cerkveni dostojanstvenik takoj poklical po telefonu in mi dejal: Rallegramenti! Čestitam! Ko sem slišal to novico, sem takoj pomislil na vas, v kakšno veselje vam bo. In tako je bilo: na koncilskem zborovanju, ki predstavlja vso Cerkev, zedinjeno v Svetem Duhu, je bila povzdignjena ogromna nadnaravna vrednost življenja svetega Jožefa, vrednost preprostega delovnega življenja pred Bogom, v popolnem izpolnjevanju Božje volje.

Pri opisovanju duha združenja, ki sem mu posvetil svoje življenje, Opus Dei, sem rekel, da se opira, kot na tečajih, na redno delo, na poklicno delo, ki ga opravljamo sredi sveta. Božji poklic nam daje poslanstvo, nas vabi k sodelovanju pri edinstveni nalogi Cerkve, da bi tako bili Kristusove priče pred nam enakimi soljudmi in vse reči usmerjali k Bogu.

Poklic prižge luč, s katero spoznamo pomen svojega obstoja; da se po sijaju vere prepričamo o tem, zakaj smo na svetu. Naša sedanjost, preteklost in prihodnost dobijo novo razsežnost, globino, ki je prej nismo slutili. Vsi dogodki in pripetljaji zasedajo sedaj svoje pravo mesto; razumemo, kam nas hoče Gospod voditi, in čutimo, da nas prevzema ta naloga, ki nam je zaupana.

Bog nas izvleče iz teme naše nevednosti, iz negotove hoje med dogodki zgodovine, in nas pokliče z močnim glasom, kot je nekega dne poklical Petra in Andreja: Venite post me, et faciam vos fieri piscatores hominum, hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi, pa naj se znajdemo v katerem koli položaju na svetu.

Kdor živi iz vere, more srečati težave in boje, bolečino in celo grenkobo, nikdar pa malodušja in tesnobe, ker ve, da je njegovo življenje koristno, ve, zakaj je prišel na svet. Ego sum lux mundi, je vzkliknil Kristus; qui sequitur me non ambulat in tenebris, sed habebit lumen vitae. Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo taval v temi, temveč bo imel luč življenja.

Če naj bi bili vredni te Božje luči, je treba ljubiti, ponižno priznati našo potrebo po odrešenju in reči s Petrom: Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji. Če v resnici delamo tako, če pustimo, da Božji klic prodre v našo notranjost, bomo lahko resnično vzkliknili, da ne hodimo v temi, saj nad našo bednostjo in našimi osebnimi napakami sveti Božja luč, kot sonce sveti nad nevihto.

Vera in krščanski poklic vplivata na vse naše bivanje in ne samo na del. Odnos do Boga je neizogibno odnos predanosti, ki dobi pomen celotnosti. Človek vere zre na življenje v vseh razsežnostih z nove perspektive: tiste, ki nam jo da Bog.

Vi, ki danes z menoj praznujete ta praznik svetega Jožefa, ste ljudje različnih poklicev, skrbite za svoje domove, pripadate tako različnim narodom, rasam, jezikom. Šolali ste se v predavalnicah izobraževalnih ustanov ali v delavnicah in pisarnah, že leta opravljate svoj poklic, vzpostavili ste poklicne in osebne stike s svojimi sodelavci, sodelovali ste pri reševanju skupnih problemov v podjetjih in družbi.

Ponovno vas spominjam, da vse to ni tuje Božjim načrtom. Vaš človeški poklic je del, važen del vašega Božjega poklica. To je razlog, zaradi katerega se morate posvečevati, s tem pa hkrati pripomorete k posvečevanju drugih, svojih tovarišev, ko posvečujete svoje delo in svoje okolje: ta poklic ali službo, ki napolnjuje vaše dni, ki daje poseben obraz vaši človeški osebnosti, ki je vaš način življenja v svetu; ta dom, to vašo družino in ta narod, v katerem ste se rodili in ki ga ljubite.

Delo neizogibno spremlja življenje človeka na zemlji. Z njim so združeni napor, trud, utrujenost, kazalniki bolečine in boja, ki so del našega sedanjega obstoja, so znak stvarnosti greha in potrebe po odrešenju. Vendar delo samo po sebi ni ne kazen ne prekletstvo; kdor tako govori, ni dobro prebral Svetega pisma.

Čas je, da kristjani na glas povemo, da je delo Božji dar in da nima nobenega smisla razdeljevati ljudi v kategorije glede na vrsto dela in imeti nekatera opravila za bolj častna od drugih. Delo, vsako delo, je dokaz o človeškem dostojanstvu, o njegovem gospodovanju nad stvarstvom. Je priložnost za osebni razvoj. Je vez edinosti z drugimi bitji, vir sredstev za vzdrževanje družine; način za izboljšanje družbe, v kateri živimo, in za napredek vsega človeštva.

Za kristjana se ti pogledi povečajo in razširjajo. Delo je namreč sodelovanje pri stvariteljskem delu Boga, ki je ob stvarjenju človeka blagoslovil z besedami: Rodita se in množita ter napolnita zemljo; podvrzita si jo in gospodujta ribam morja in pticam neba in vsem živim bitjem, ki se gibljejo na zemlji! Še več, s tem ko ga je sprejel Kristus, postane delo za nas odrešeno in odrešujoče. Ni samo okolje, v katerem človek živi, ampak sredstvo in pot svetosti, posvetilna in posvečujoča naloga.

Zaradi tega je dobro, da ne pozabimo, da ta vrednost dela temelji na ljubezni. Velik človekov privilegij je, da more ljubiti in s tem preseči minljivost in začasnost. More ljubiti druga bitja, reči ti in jaz s polnim pomenom besede. In more ljubiti Boga, ki nam odpira vrata nebes, ki nas prizna za člane svoje družine, ki nam dovoli, da se pogovarjamo z njim kot jaz in Ti, iz oči v oči.

Zato se človek ne sme omejiti na to, da dela stvari, da izdeluje predmete. Delo se rodi iz ljubezni, izraža ljubezen, se usmerja k ljubezni. Boga prepoznamo ne samo v čudovitosti narave, ampak tudi v izkustvu svojega dela, svojega napora. Delo je tako molitev, zahvala, ker vemo, da nas je Bog postavil na zemljo, da nas ljubi, da smo dediči njegovih obljub. Prav je, da slišimo: Najsi torej jeste ali pijete ali delate kaj drugega, vse delajte v Božjo slavo.

Poklicno delo je tudi apostolat, priložnost za podaritev drugim ljudem, da bi jim razodeli Kristusa in jih vodili k Bogu Očetu, kar je posledica ljubezni, ki jo Sveti Duh razliva v duše. Med navodili svetega Pavla Efežanom, kako naj bi bila razvidna v njih sprememba, ki jo je povzročilo spreobrnjenje, njihova poklicanost v krščanstvo, najdemo tole: Kdor krade, naj ne krade več, ampak naj se trudi s svojimi rokami in dela to, kar je dobro, da bo lahko dal tistemu, ki je v potrebi. Ljudje potrebujejo zemeljski kruh, da jih ohrani pri življenju, in tudi nebeški kruh, da jih razsvetli in jim ogreje srca. S svojim delom samim, s pobudami, ki izhajajo iz njega, morete in morate v svojih pogovorih in sožitju udejanjati to apostolsko zapoved.

Če delamo v takem duhu, bo naše življenje sredi omejitev, ki so lastne bivanju na tem svetu, predujem nebeške slave, občestva z Bogom in svetimi, v katerem bodo kraljevali le ljubezen, predanost, zvestoba, prijateljstvo, veselje. V svojem poklicnem delu, rednem in običajnem, boste našli snov — stvarno, trdno, vredno —, za uresničenje vsega krščanskega življenja, za udejanjenje milosti, ki prihaja od Kristusa.

V tem vašem poklicnem delu, opravljenem pred Bogom, bodo prišli v igro vaša vera, upanje in ljubezen. Z dogodki, razmerji in problemi, ki jih prinaša vaše delo, se bo hranila vaša molitev. Napor, s katerim boste premagovali običajne delovne ovire, bo priložnost za doživljanje križa, ki je bistven za kristjana. Izkušnje vaših slabosti, polomi, ki spremljajo vsak človeški napor, vam bodo pomagali biti bolj stvarni, bolj ponižni, bolj razumevajoči do drugih. Uspehi in veselje vas bodo nagovarjali k zahvali in mišljenju, da ne živite zase, ampak za služenje drugim in Bogu.

Zato, da bi delali tako, da bi posvečevali svoj poklic, je treba delati dobro, s človeško in nadnaravno resnostjo. Rad bi spomnil, kot nasprotje tega, na pripoved iz enega od apokrifnih evangelijev, ki pravi: "Jezusov oče, ki je bil tesar, je izdeloval pluge in jarme. Nekoč, " nadaljuje pripoved, "so pri njem naročili izdelavo postelje za nekega uglednega človeka. Zgodilo pa se je, da je bila ena stranica krajša od druge in Jožef ni vedel, kako bi to popravil. Mali Jezus pa je naročil očetu: položi obe palici na zemljo in ju izenači na enem izmed koncev. Jožef ga je ubogal. Jezus je stopil k drugemu koncu, prijel krajšo palico in jo raztegnil, da je imela isto dolžino kot druga. Jožef, njegov oče, je bil poln občudovanja; otroka je zasul z objemi in poljubi, rekoč: srečen sem, da mi je Bog naklonil tega Otroka."

Jožef se ni zahvaljeval Bogu za take reči; to ni mogel biti njegov način dela. Sveti Jožef ni človek lahkih in čudežnih rešitev, ampak človek vztrajnosti, napora in — kadar je treba —, iznajdljivosti. Kristjan ve, da Bog dela čudeže, da jih je delal pred stoletji, da jih je delal kasneje in da jih dela tudi danes, kajti non est abbreviata manus Domini, Božja moč se ni zmanjšala.

Vendar so čudeži izraz odrešilne vsemogočnosti Boga in ne način, s katerim se odpravijo posledice nesposobnosti ali spodbuja naše udobje. Čudež, ki ga od vas pričakuje Bog, je vztrajnost v vašem krščanskem in Božjem poklicu, posvečevanje vsakodnevnega dela, čudež, da vsakdanjo prozo spreminjate v enajsterce, v junaški verz, zaradi ljubezni, ki jo vlagate v običajno zaposlitev. Tam vas pričakuje Bog, da boste duše s čutom za odgovornost, z apostolsko gorečnostjo, s poklicnim ugledom.

Zato vam lahko za geslo pri vašem delu predlagam naslednje: služiti, da bi bili koristni. Kajti zato, da bi kaj uresničili, je treba v prvi vrsti znati stvari dokončati. Ne verjamem v resnost namenov človeka, ki si ne prizadeva pridobiti potrebnih sposobnosti s ciljem, da bi spodobno opravil delo, ki mu je bilo naročeno. Ne zadošča, da hočemo delati dobro, ampak je treba to tudi znati narediti. In če zares hočemo, se bo to hotenje spremenilo v prizadevanje, da uporabimo primerna sredstva in v okviru človeške dovršenosti delo dokončamo.

Vendar tudi ta človekova koristnost, ta zmožnost, ki bi ji lahko rekli tehnična, da se spozna na svoje delo, mora odražati potezo, ki je bila temeljnega pomena v Jožefovem delu in bi morala biti temelj v vsakem kristjanu: duh služenja, želja po delu v dobrobit drugih ljudi. Jožefovo delo ni bilo usmerjeno v samopotrjevanje, čeprav je njegova predanost dejavnemu življenju v njem izkovala zrelo, dobro izdelano osebnost. Očak je delal z zavestjo, da izpolnjuje Božjo voljo; v iskanju vsega dobrega za svoje, za Jezusa in Marijo, kakor tudi vseh prebivalcev malega Nazareta.

V Nazaretu je bil Jožef verjetno eden izmed redkih obrtnikov, če že ne edini. Tesar, po vsej verjetnosti. In kot se običajno dogaja v majhnih mestih, je znal še druge reči: popraviti in pognati pokvarjen mlin, ali pred zimo zadelati špranje na strehi. Jožef je brez dvoma marsikomu priskočil na pomoč z dobro opravljenim delom. Njegov poklic je bil usmerjen v službo drugim, da bi bilo življenje ostalih družin v mestecu prijetno. Temu je pridružil nasmeh, prijazno besedo, kako pripombo, ki jo izreče mimogrede, toda vrača vero in veselje človeku, ki je pred tem, da ju izgubi.

Včasih, če je bil naročnik revnejši od njega, je lahko sprejel kako zamenjavo manjše vrednosti, da bi človek bil zadovoljen, v zavesti da mu je plačal. Običajno pa je Jožef jemal pravično plačilo, ne preveč, ne premalo. Znal je zahtevati, kar mu je po pravici pripadalo, saj zvestoba Bogu ne more vsebovati odpovedi pravicam, ki so v resnici dolžnosti; sveti Jožef je moral zahtevati pravo ceno, saj je z izkupičkom svojega dela moral preživljati družino, ki mu jo je Bog zaupal.

Zahteva po pripadajočih pravicah ne sme biti sad individualističnega samoljubja. Ne ljubimo pravice, če ne ljubimo njene zadostitve pri drugih. Prav tako ni prav, da se zapremo v udobno religioznost in pozabimo na potrebe drugih. Kdor hoče biti pravičen v Božjih očeh, se mora potruditi, da se pravica v resnici izpolni med ljudmi. Pa ne samo iz tega dobrega razloga, da ne bi bilo razžaljeno Božje ime, ampak zato, ker biti kristjan pomeni zbirati vse, kar je plemenitega v ljudeh. Če prosto navedem znane besede apostola Janeza, bi lahko rekel, da kdor trdi, da je pravičen z Bogom, ni pa pravičen z drugimi ljudmi, laže — resnica ne prebiva v njem.

Kot vsi kristjani, ki smo doživeli tisti trenutek, sem tudi sam ganjen in vesel sprejel odločbo o liturgičnem praznovanju svetega Jožefa Delavca. Ta praznik, ki je kanonizacija dela kot Božje vrednote, kaže na to, kako odmevajo v skupnostnem in javnem življenju Cerkve osrednje resnice evangelija, za katere Bog hoče, da jih v današnjem času še posebej premišljujemo.

Veliko smo že govorili o tem ob drugih prilikah, a dovolite mi, da ponovno vztrajam pri naravnosti in preprostosti življenja svetega Jožefa, ki se ni oddaljeval od svojih sosedov in tudi ni postavljal nepotrebnih pregrad.

Zato običajno — čeprav je morda v nekaterih trenutkih ali okoliščinah primerno —, nerad govorim o katoliških delavcih, o katoliških inženirjih, o katoliških zdravnikih itd., kot da bi bili vrsta v nekem rodu, kot da bi katoličani sestavljali skupinico, ločeno od drugih, in bi ustvarjali občutek, da kristjane loči prepad od ostalega človeštva. Spoštujem nasprotno mnenje, vendar mislim, da je veliko primernejše govoriti o delavcih, ki so katoličani ali katoličanih, ki so delavci; o inženirjih, ki so katoličani ali katoličanih, ki so inženirji. Kajti veren človek, ki opravlja umsko, tehnično ali ročno delo, je in se čuti povezanega z drugimi, enakega drugim, z istimi pravicami in obveznostmi, z isto željo po napredku, z istim prizadevanjem pri premagovanju skupnih problemov in iskanju rešitev.

Katoličan, ki se zaveda vsega tega, bo v svojem vsakodnevnem življenju znal pričati o veri, upanju in ljubezni; pričal bo preprosto, običajno, brez nepotrebnih pretiravanj; poudarjal bo — s svojim življenjskim pričevanjem —, stalno navzočnost Cerkve v svetu, saj so Cerkev vsi katoličani sami, ker so polnopravni člani edinega Božjega ljudstva.

Že nekaj časa rad molim ganljivo molitev k sv. Jožefu, ki nam jo med drugimi Cerkev priporoča za pripravo na sv. mašo: O srečni mož, blaženi Jožef, ki ti je bilo dano, da si Boga, katerega je mnogo kraljev želelo videti, pa ga niso videli, slišati, pa ga niso slišali, ne samo videl in slišal, marveč tudi nosil in poljubljal, oblačil in varoval: prosi za nas! Ta molitev nas bo vodila k zadnji temi, ki se je bom danes dotaknil: to je prisrčen Jožefov odnos do Jezusa.

Za sv. Jožefa je bilo Jezusovo življenje stalno odkrivanje lastnega poklica. V začetku smo se spominjali prvih let, ki so bila polna navideznih kontrastov: češčenje in beg, veličastnost modrih in uboštvo hlevčka, angelsko petje in tišina ljudi. Ko pride čas daritve v templju, Jožef, ki je v skromni dar prinesel dve grlici, vidi, kako Simeon in Ana proglasita, da je Jezus Mesija. Njegov oče in mati sta se čudila temu, pravi sveti Luka. Kasneje, ko Otrok ostane sam v templju, ne da bi se Marija in Jožef tega zavedala, in ga po treh dneh iskanja najdeta, isti evangelist pravi, da sta bila presenečena.

Jožef je presenečen, Jožef se čudi. Bog mu razodeva svoje načrte in on si prizadeva, da bi jih razumel. Kot vsaka duša, ki hoče od blizu slediti Jezusu, takoj odkrije, da s počasnim korakom to ne bo šlo, da rutinsko to ne gre. Kajti Bog se ne zadovolji z ohranjevanjem na osvojeni ravni, s počitkom v doseženem. Bog stalno zahteva več in njegova pota niso naša, človeška pota. Sveti Jožef se je, kot še noben človek pred njim ali po njem, od Jezusa naučil pozorno spoznavati Božja čudesa, imeti odprto dušo in srce.

Če se je Jožef naučil od Jezusa živeti po Božje, si pa upam reči, da je Jožef naučil Božjega Sina veliko človeških opravkov. Ne morem se sprijazniti z naslovom rednik, kot včasih imenujemo Jožefa, ker obstaja nevarnost, da bi mislili, da so bili stiki med Jožefom in Jezusom mrzli, zunanji. Naša vera nas sicer uči, da ni bil njegov človeški oče, a to ni edino očetovstvo.

"Jožefu," beremo v pridigi svetega Avguština, "ne pripada samo ime očeta, bolj ga je vreden, kot kdor koli drug." Nadalje pa pravi: "Na kakšen način je bil oče? Na toliko globlji način je bil oče, kolikor bolj čisto je bilo njegovo očetovstvo. Nekateri so mislili, da je bil oče našega Gospoda Jezusa Kristusa tak, kot so očetje drugi, ki imajo potomce po mesu in ne sprejemajo svojih otrok le kot sad duhovne navezanosti. Zato pravi sveti Luka: mislili so, da je Jezusov oče. Zakaj pravi: mislili so? Ker se človeška miselnost in razum nanašata na to, kar se dogaja med ljudmi. Gospod ni Jožefov telesni potomec. Vendar se je Jožefovi pobožnosti in ljubezni iz Device Marije rodil sin, ki je bil Božji Sin."

Jožef je ljubil Jezusa kot oče ljubi sina; nudil mu je vse najboljše, kar je premogel. Jožef je skrbel za Otroka, kot mu je bilo naročeno, in ga izučil za tesarja; predal mu je svojo obrt. Zato so nazareški sosedje brez razlike Jezusa imenovali faber in fabri filius: tesar in sin tesarja. Jezus je delal v Jožefovi delavnici in skupaj z njim. Kakšen je bil Jožef, kako je v njem delovala milost, da je bil zmožen po človeški strani izučiti Božjega Sina?

Jezus je moral biti podoben Jožefu — po načinu dela, po potezah značaja, po govorici. V Jezusovem čutu za realnost, v opazovanju, v načinu sedenja pri mizi in lomljenju kruha, v stvarnosti, s katero je učil in uporabljal prilike iz vsakdanjega življenja, odsevata Jezusovo otroštvo in mladost, torej to, kakšen stik je imel z Jožefom.

Ne moremo mimo vzvišenosti te skrivnosti. Ta Jezus, ki je človek, ki govori z naglasom določene izraelske pokrajine, ki je podoben tesarju z imenom Jožef, ta je Sin Božji. Toda kdo bi mogel Boga kaj naučiti? Vendar je pravi človek, ki živi normalno: najprej kot otrok, potem kot mladenič, ki pomaga v Jožefovi delavnici; nazadnje kot zrel mož, v polnosti svojih moči. Jezus pa je napredoval v modrosti in starosti in priljubljenosti pri Bogu in pri ljudeh.

Jožef je bil, človeško gledano, Jezusov učitelj; vsak dan je bil ob njem, mu čuteče izkazoval ljubezen in z veseljem vdano skrbel zanj. Ali ni že to zadosten razlog, da tega pravičnega moža, tega svetega očaka, v katerem vera Stare zaveze doseže vrhunec, imenujemo mojster notranjega življenja? Notranje življenje ni nič drugega kot pogost in oseben stik s Kristusom, da bi se poistovetili z Njim. Jožef nam bo znal povedati veliko o Jezusu. Zato nikdar ne opustite pobožnosti do njega, ite ad Ioseph, kot pravi krščansko izročilo s stavkom iz Stare zaveze.

Učitelj notranjega življenja, vesten delavec, zvesti Božji služabnik v stalnem stiku z Jezusom: to je Jožef. Ite ad Ioseph. Pri svetem Jožefu se kristjan nauči, kaj pomeni biti Božji in biti popolnoma med ljudmi ter posvečevati svet. Bodite v stiku z Jožefom in našli boste Jezusa. Bodite v stiku z Jožefom in našli boste Marijo, ki je vedno prinašala mir v prijazno nazareško delavnico.