Josemaría Escrivá Obras
 
 
 
 
 
 
  Jezus prihaja mimo > Krščanski poklic > Točka 9
9

Za to, da bi se posvečeval navadni kristjan — ki ni redovnik, ki se ne oddaljuje od sveta, ker je svet kraj, kjer se srečuje s Kristusom —, ne potrebuje posebnega oblačila ali razpoznavnih znamenj. Znaki za to so notranji: stalna Božja navzočnost in duh mrtvičenja. Pravzaprav le eno, saj mrtvičenje ni nič drugega kot molitev čutov.

Poklicanost kristjana je poklicanost daritve, pokore, zadoščevanja. Moramo se odkupiti za svoje grehe — v kolikih prilikah smo se obrnili proč, da ne bi videli Boga! —, in za grehe vsega človeštva. Od blizu moramo slediti Kristusovim stopinjam: Vedno nosimo v svojem telesu Jezusovo umiranje, Kristusovo požrtvovalnost, Njegovo potrtost na križu, da bi se v našem telesu razodelo tudi Jezusovo življenje. Naša pot je darovanje in v tej odpovedi bomo našli gaudium cum pace, veselje in mir.

Ne gledamo na svet z žalostim izrazom. Katehezi so storili, morda nehote, neljubo uslugo tisti življenjepisci svetnikov, ki so na vsak način hoteli odkriti pri Božjih služabnikih velike reči že pri prvem vekanju. O nekaterih pravijo, da v otroštvu niso jokali, da niso sesali mleka ob petkih, zato da so se pokorili ... Ti in jaz sva prijokala na svet, kot se spodobi, in se prižemala k materinim prsim ne glede na to, ali je bil post ali so bile kvatre ...

Zdaj smo se z Božjo pomočjo naučili odkrivati, v teku tega na videz vedno enakega dneva, spatium verae poenitentiae, čas resnične pokore; v tistih trenutkih sklenemo emendatio vitae, da se bomo poboljšali. To je pot, po kateri se pripravimo na milost in navdihe Svetega Duha. In s to milostjo — ponavljam —, pride gaudium cum pace, veselje, mir in vztrajnost na poti.

Mrtvičenje je sol našega življenja. In najboljše mrtvičenje je tisto, ki se bori — v majhnih podrobnostih čez dan —, proti poželenju mesa, poželenju oči in napuhu življenja. Mrtvičenje, ki ne mrtviči drugih: da bi bili bolj obzirni, bolj razumevajoči, bolj sprejemljivi do drugih. Ne mrtvičiš se, če si občutljiv, če si odvisen le od svojih egoizmov, če hočeš zagospodovati nad drugimi, če se ne znaš odreči nepotrebnim rečem, in včasih, tudi potrebnim; če se užalostiš, ko se načrti ne iztečejo, kot si predvidel. Nasprotno pa se mrtvičiš, če znaš vsem postati vse, da bi jih vse rešil.

[Natisni]
 
[Pošlji]
 
[Dlančnik]
 
[Shrani]
 
Zamenjaj jezik::
Nazaj Izpis poglavja Naprej