Naš Oče Bog nam je z duhovniškim posvečenjem dal možnost, da nekateri verniki, po novem in nedojemljivem izlitju Svetega Duha, morejo prejeti neizbrisno znamenje v duši, s katerim dobijo podobo Kristusa Duhovnika, da bi lahko nastopali v imenu Jezusa, glave njegovega mističnega telesa. S tem službenim duhovništvom, ki je po svojem bistvu in ne po stopnji različno od skupnega duhovništva vseh vernikov, posvečeni duhovniki smejo posvetiti Kristusovo telo in kri, darovati Bogu sveto daritev, odpuščati grehe pri zakramentu sprave in opravljati nalogo poučevanja, in iis quae sunt ad Deum, o vsem, kar se nanaša na Boga, in samo o tem.

Zato mora biti duhovnik izključno Božji človek in se odpovedati misli, da bi si želel blesteti na področjih, kjer ga drugi kristjani ne potrebujejo. Duhovnik ni psiholog, ni sociolog, ni antropolog; je drugi Kristus, Kristus sam, ki streže dušam svojih bratov. Žalostno bi bilo, če bi se duhovnik, z opiranjem na kakšno človeško znanost — v duhovniškemu poklicu jo bo gojil le na ljubiteljski ravni —, čutil brez zadržkov poklicanega za učitelja dogmatične ali moralne teologije. Dosegel bi le to, da dokaže svoje dvojno neznanje — v človeški in teološki znanosti —, čeprav bi površnost in videz modrosti mogla zavesti nekatere nevedne bralce ali poslušalce.

Splošno znano je, da so videti nekateri cerkveni možje danes pripravljeni izdelati novo Cerkev in izdati Kristusa, zamenjati duhovne cilje — odrešenje duš, vsake posebej —, za časne cilje. Če se ne uprejo tej skušnjavi, bodo prenehali izpolnjevati svojo sveto službo, izgubili bodo zaupanje in spoštovanje ljudi, povzročili bodo strašno uničenje znotraj Cerkve in se poleg tega neprimerno vmešali v politično svobodo kristjanov in vseh drugih ljudi ter posledično ustvarili zmešnjavo — tudi sami postanejo nevarni —, v sožitju družbe. Mašniško posvečenje je zakrament nadnaravnega služenja bratom v veri; kaže pa, da ga hočejo nekateri spremeniti v zemeljsko orodje novega despotizma.