74

Vendar niso to že zastarele besede? Ali jih ni zamenjal priložnostni jezik, jezik osebnih popuščanj, odetih v psevdoznanstvena oblačila? Ali ne obstaja tihi dogovor, po katerem so resnične dobrine denar, s katerim se vse kupi, časna oblast, zvitost, po kateri se ohranjamo vedno na površju, človeška modrost, ki sámo sebe imenuje odrasla, ki misli, da je presegla sveto?

Nisem in nikoli nisem bil pesimist, ker mi vera pravi, da je Kristus dokončno zmagal ter nam s tem dal, kot zagotovilo, zapoved, ki je tudi obveznost: boriti se. Kristjani smo sklenili dogovor ljubezni, ki smo ga, na klic Božje milosti, svobodno sprejeli: dolžnost, ki nas spodbuja, da se trdno borimo, saj vemo, da smo prav tako krhki kot vsi ljudje. Istočasno pa ne smemo prezreti, da bomo sol, luč in kvas zemlje, če bomo uporabili vsa sredstva: postali bomo Božja tolažba.

Naše prizadevanje, da neomajno vztrajamo pri tej ljubezenski nalogi, je poleg tega dolžnost zaradi pravičnosti. Vsebina te zahteve, ki je skupna vsem vernikom, se udejanja v stalnem bojevanju. Vse cerkveno izročilo govori o kristjanih kot o milites Christi, Kristusovih vojakih, ki drugim prinašajo vedrino, medtem ko se neprenehoma bojujejo proti osebnim slabim nagnjenjem. Včasih, zaradi pomanjkanja smisla za nadnaravno, zaradi nevere v dejanjih, ni posluha, da bi karkoli v zemeljskem življenju razumeli kot vojskovanje. Če se imenujemo milites Christi, zlonamerno namigujejo na nevarnost, da se vero uporabi v tuzemske, nasilne, strankarske namene. Takšno mišljenje je žalostno poenostavljanje, ki ni razumsko in ga običajno spremljata udobnost in strahopetnost.

Nič ni bolj oddaljenega od krščanstva kot fanatizem, s katerim prikazujejo nenavadne povezave med posvetnim in duhovnim, pa naj bodo takega ali drugačnega znaka. Te nevarnosti ni, če pojmujemo boj tako, kot nam ga je predstavil Kristus: kot boj proti samemu sebi, kot vedno novo prizadevanje, da še bolj ljubimo Boga, da izženemo sebičnost, da služimo vsem ljudem. Odpovedati se temu boju s katerimkoli izgovorom pomeni vnaprej sprejeti poraz, biti uničen, brez vere, malodušen, razsut v skopi samovšečnosti.

Duhovni boj pred Bogom in pred vsemi brati v veri je za kristjana potreba, posledica njegovega stanu. Če se kdo izogiba boju, izdaja Jezusa Kristusa in vse njegovo mistično telo, ki je Cerkev.

Ta točka v drugem jeziku