Drugi sovražnik, piše sveti Janez, je poželenje oči, globoka lakomnost, zaradi katere cenimo le to, česar se dotaknemo. Oči, ki obstanejo kot prilepljene na zemeljske stvari, oči, ki ravno zaradi tega ne znajo odkriti nadnaravnih. Torej lahko uporabimo izraz Svetega pisma, ko se nanašamo na lakomnost po materialnih dobrinah, in tudi na iznakaženost, zaradi katere gledamo na vse, kar nas obkroža — ostale ljudi, okoliščine našega življenja in našega časa —, samo s človeškim pogledom.

Oči duše postanejo tope; razum se zdi sam sebi zadosten za vsako spoznanje in ne potrebuje več Boga. To je premetena skušnjava, ki se skriva za častjo razuma, ki ga je Bog, naš Oče, dal človeku, da bi Ga spoznal in svobodno ljubil. Zaveden od te skušnjave človeški razum samega sebe okliče za središče stvarstva, se znova navduši nad bosta kakor Bog in ko se napolni z ljubeznijo do samega sebe, pokaže hrbet Božji ljubezni.

Naš obstoj se tako more brezpogojno predati v roke tretjemu sovražniku, superbia vitae. Ne gre le za kratkotrajne domišljave ali samoljubne misli: to je splošna nadutost. Ne zakrivajmo si oči, ker je to najhujše zlo, vzrok vseh zablod. Stalno se moramo boriti proti napuhu, o katerem tako slikovito pišejo, da premine šele en dan po človekovi smrti. To je vzvišenost farizeja, ki mu Bog ne more odpustiti, ker se znajde pred zapreko njegove samozadostnosti. To je prevzetnost, ki nas pripelje do zaničevanja drugih, do gospodovalnosti, do nasilnosti: kamor je prišel napuh, je prišla tudi sramota.