Že nekaj časa rad molim ganljivo molitev k sv. Jožefu, ki nam jo med drugimi Cerkev priporoča za pripravo na sv. mašo: O srečni mož, blaženi Jožef, ki ti je bilo dano, da si Boga, katerega je mnogo kraljev želelo videti, pa ga niso videli, slišati, pa ga niso slišali, ne samo videl in slišal, marveč tudi nosil in poljubljal, oblačil in varoval: prosi za nas! Ta molitev nas bo vodila k zadnji temi, ki se je bom danes dotaknil: to je prisrčen Jožefov odnos do Jezusa.

Za sv. Jožefa je bilo Jezusovo življenje stalno odkrivanje lastnega poklica. V začetku smo se spominjali prvih let, ki so bila polna navideznih kontrastov: češčenje in beg, veličastnost modrih in uboštvo hlevčka, angelsko petje in tišina ljudi. Ko pride čas daritve v templju, Jožef, ki je v skromni dar prinesel dve grlici, vidi, kako Simeon in Ana proglasita, da je Jezus Mesija. Njegov oče in mati sta se čudila temu, pravi sveti Luka. Kasneje, ko Otrok ostane sam v templju, ne da bi se Marija in Jožef tega zavedala, in ga po treh dneh iskanja najdeta, isti evangelist pravi, da sta bila presenečena.

Jožef je presenečen, Jožef se čudi. Bog mu razodeva svoje načrte in on si prizadeva, da bi jih razumel. Kot vsaka duša, ki hoče od blizu slediti Jezusu, takoj odkrije, da s počasnim korakom to ne bo šlo, da rutinsko to ne gre. Kajti Bog se ne zadovolji z ohranjevanjem na osvojeni ravni, s počitkom v doseženem. Bog stalno zahteva več in njegova pota niso naša, človeška pota. Sveti Jožef se je, kot še noben človek pred njim ali po njem, od Jezusa naučil pozorno spoznavati Božja čudesa, imeti odprto dušo in srce.