Ko sveti Matej v svojem evangeliju opisuje te prizore, stalno poudarja Jožefovo zvestobo, ko brez omahovanja izpolnjuje Božje ukaze, čeprav bi se mu namen teh ukazov včasih lahko zdel nejasen, ali pa bi mu bila povezava z ostalimi Božjimi načrti prikrita.

Cerkveni očetje in duhovni pisci velikokrat poudarjajo trdnost vere svetega Jožefa. O besedah angela, ki mu naroča, naj beži pred Herodom in se nastani v Egiptu, pravi Janez Zlatousti: "Ko to sliši, se Jožef ne zgraža in ne pravi: to je uganka. Ti sam si dal vedeti, da bo On rešil svoj narod, zdaj pa ne samo, da še samega sebe ni zmožen rešiti, ampak moramo bežati in se podati na dolgo pot. To je v nasprotju s tvojo obljubo. Jožef ne razmišlja na ta način, ker je zvest mož. Tudi ne sprašuje, kdaj se bo vrnil, čeprav je angel pustil to vprašanje odprto, saj mu je rekel: ostani tam — v Egiptu —, dokler ti ne sporočim. Kljub temu si ne dela problemov, ampak uboga in veruje in z veseljem prenaša vse preizkušnje."

Jožefova vera ne omahuje, njegova poslušnost je vselej natančna in hitra. Če naj bi bolje razumeli, kar nas s tem sveti očak uči, je dobro upoštevati to, da je njegova vera dejavna in da njegova poslušnost ni pokorščina nekoga, ki bi pustil, da ga odnese tok dogodkov. Kajti krščanska vera je nekaj najbolj nasprotnega popustljivosti ali pomanjkanju notranje aktivnosti in energije.

Jožef se je brez pridržkov predal v Božje roke, vendar se ni nikdar odrekel presoji dogodkov in tako je dosegel tisto stopnjo razumevanja Božjih del, ki je resnična modrost. Na ta način je polagoma spoznal, da imajo nadnaravne zamisli Božjo skladnost, ki je včasih v nasprotju s človeškimi načrti.

V različnih okoliščinah svojega življenja očak ne preneha premišljevati, niti ne odstopi od svoje odgovornosti. Nasprotno: v službo veri nameni vse svoje človeško izkustvo. Ko se vrača iz Egipta in izve, da vlada v Judeji Arhelaj namesto svojega očeta Heroda, se je bal iti tja. Naučil se je gibati znotraj Božjega načrta in, kot potrditev, da Bog res hoče to, kar sam sluti, prejme naročilo, naj se umakne v Galilejo.

Taka je bila Jožefova vera: polna, zaupljiva, celovita, izražena v učinkoviti predanosti Božji volji, v razumni pokorščini. Z vero pa tudi dobrota, ljubezen. Njegova vera se staplja z Ljubeznijo, ljubeznijo Boga, ki je izpolnjeval obljube, dane Abrahamu, Jakobu, Mojzesu; z ljubeznivostjo moža do Marije in z ljubeznivostjo očeta do Jezusa. Vera in ljubezen v pričakovanju velike naloge, ki jo je tudi po njem — tesarju iz Galileje —, začenjal Bog: odrešenje vsega človeštva.