Skupaj s Tremi kralji darujemo tudi miro, daritev, ki ne sme manjkati v krščanskem življenju. Mira nam prikliče v spomin Gospodovo trpljenje; na križu mu dajo piti mire, mešane z vinom, in z miro so odišavili njegovo telo, preden so ga položili v grob. A ne mislite, da premišljevanje o potrebi daritve in trpljenja pomeni dodajati žalosten prizvok današnjemu veselemu praznovanju.

Mrtvičenje ni pesimizem, ni grenkoba. Mrtvičenje ni vredno nič brez ljubezni; zato je treba iskati takšno mrtvičenje, ki nam pomaga z dostojanstvom obiti zemeljske dobrine, ne da bi s tem mrtvičili ljudi okrog nas. Kristjan ne more biti ne šiba ne nesrečnik; to je človek, ki zna ljubiti z deli, ki dokazuje svojo ljubezen na preizkusnem kamnu bolečine.

Vendar moram znova povedati, da običajno to mrtvičenje ne bo v velikih rečeh, ki tudi niso pogoste. Sestavljati ga morajo drobna premagovanja: nasmehniti se nekomu, ki nas nadleguje, odreči telesu odvečne sladkosti, navaditi se poslušati druge, dobro izrabiti čas, ki nam ga Bog poklanja … In še toliko drugih podrobnosti, navidez nepomembnih, ki se pojavijo v teku dneva — neprijetnosti, težave, žalosti —, ne da bi jih mi iskali.