Pot vere je pot žrtve. Krščanski poklic nas ne vleče stran od našega mesta, zahteva pa, da zapustimo vse tisto, kar ni po Božji volji. Luč, ki se prižge, je le začetek. Moramo ji slediti, če hočemo, da ta jasnost postane zvezda in nato sonce. "Dokler so modri bili v Perziji," piše sveti Janez Zlatousti, "so videli le zvezdo. Ko pa so zapustili svojo domovino, so zagledali sámo sonce pravičnosti. Lahko bi rekli, da ne bi več videli zvezde, če bi ostali doma. Pohitimo tudi mi in, čeprav nam vsi postavljajo ovire, tecimo v hišo tega Deteta."

Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit. Ko je kralj Herod to slišal, se je vznemiril in ves Jeruzalem z njim. Še danes se ta prizor ponavlja. So ljudje, ki se nad Božjo veličino, nad človeško in globoko krščansko odločitvijo, da dosledno živimo svojo vero, čudijo ter se osupli celo pohujšujejo. Rekli bi, da ne dojemajo druge stvarnosti, kot je tista, ki jim jo dopuščajo njihova omejena zemeljska obzorja. Pred velikodušnostjo, ki jo zaznajo v ljudeh, ki so zaslišali Gospodov klic, se nejevoljno nasmihajo, se ustrašijo ali pa — v primerih, ki se zdijo resnično patološki —, osredotočijo vse svoje sile, da bi otežkočili sveto odločitev, ki jo je kdo zavestno in popolnoma svobodno sprejel.

Nekajkrat sem bil priča nečesa, kar bi lahko označili kot množično gibanje proti tistim, ki so se odločili posvetiti vse svoje življenje služenju Bogu in ljudem. Nekateri so prepričani, da Gospod ne more izbrati, kogar hoče, ne da bi najprej prosil za dovoljenje njih in nato izvolil druge ljudi; da človek ni zmožen popolne svobode, da na Ljubezen odgovori pritrdilno, ali pa jo zavrne. Nadnaravno življenje vsake duše je za take osebe nekaj postranskega. Mislijo, da je temu vredno namenjati pozornost, toda šele potem, ko so zadovoljili male udobnosti in človeške sebičnosti. Če bi bilo tako, kaj bi ostalo od krščanstva? So Jezusove ljubeznive, a istočasno zahtevne besede samo zato, da jih poslušamo, ali pa zato, da jih poslušamo in delamo po njih? On je rekel: Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.

Naš Gospod se obrača na vse ljudi, vsem pravi, naj pridejo k njemu, naj bodo sveti. Ne kliče samo Treh kraljev, ki so bili modri in mogočni. Že pred tem je poslal betlehemskim pastirjem ne le zvezde, ampak enega izmed njegovih angelov. Vsi pa, revni in bogati, modri in preprosti, morajo gojiti v svojih dušah ponižnost, ki jim omogoča, da slišijo Božji glas.

Poglejte Herodov primer! To je mogočnež, ki ima možnost, da se posvetuje z učenjaki: Sklical je vse velike duhovnike in pismouke ljudstva ter pri njih poizvedoval, kje je rojen Mesija. Njegova oblast in znanje ga ne pripeljeta do tega, da bi spoznal Boga. Njegovo zakrknjeno srce uporablja moč in znanje le za hudobijo. Vodi ga nesmiselna želja, da bi uničil Boga, prezir do življenja peščice nedolžnih otrok.

Nadaljujmo z branjem evangelija: Rekli so mu: "V Betlehemu v Judeji, kajti takole je pisano po preroku: In ti, Betlehem, dežela Judova, nikakor nisi najmanjši med Judovimi voditelji; iz tebe bo namreč prišel vodnik, ki bo pasel moje ljudstvo Izraela." Ne moremo prezreti teh podrobnosti Božjega usmiljenja: tisti, ki naj bi odrešil svet, se rodi v izgubljeni vasici. Kajti Bog ne gleda na osebo, kot nam stalno ponavlja Sveto pismo. Če hoče povabiti dušo v polnost življenja v veri, se ne ozira na premoženje, na družinsko poreklo, na stopnjo učenosti. Poklic je pred vsem tem: zvezda, ki so jo videli vziti, je šla pred njimi, dokler ni obstala nad krajem, kjer je bilo dete.

Najprej je poklic. Bog nas ljubi, še preden se znamo obrniti k njemu, in vsadi v nas ljubezen, s katero mu lahko odgovorimo. Očetovska dobrota Boga nam prihaja naproti. Naš Gospod ni samo pravičen, je veliko več: je usmiljen. Ne čaka, da bi mi prišli k njemu. On naredi prvi korak z nedvoumno očetovsko ljubeznivostjo.