Poslušajte svoje otroke, posvetite jim tudi nekaj svojega časa, izkažite jim zaupanje! Verjemite jim, kar vam povejo, pa čeprav se vam kdaj zlažejo. Ne ustrašite se njihove upornosti, saj ste tudi vi v njihovih letih bili do neke mere uporniški. Pojdite jim naproti, na pol poti, in molite zanje, da se bodo preprosto obrnili na svoje starše — tako bo, če boste krščansko ravnali —, namesto da bi svojo naravno radovednost potešili pri lažnih, grobih prijateljih brez sramu. Na vaše zaupanje, na prijateljsko razmerje do njih bodo odgovorili z odkritosrčnostjo. To pa je, navkljub občasnim prerekanjem in nerazumevanjem, družinski mir, krščansko življenje.

"Kako naj opišem," se sprašuje pisec iz prvih stoletij, "srečo zakona, ki ga Cerkev združi, predanost potrjuje, blagoslov zapečati, ki ga angeli razglašajo in ga Bog Oče prizna za sklenjenega?… Zakonca sta si kot brat in sestra, drug drugemu služabnika, med njima ni nič ločenega, ne telesnega ne duhovnega. Resnično sta dva v enem telesu, in kjer je eno samo telo, mora biti en sam duh … Ko Jezus gleda te domove, se veseli in jim pošilja svoj mir. Kjer sta dva, je tudi On, in kjer je On, ne more biti nič slabega."